Pod luno

sedim

s praznim papirjem

na kolenih

in razmišljam,

kaj je tako vrednega,

da bi vpisala v spomin,

kaj se je zgodilo danes,

ko sem peš zavijala

okoli blokov

vsa izgubljena

z enim ciljem

priti na obljubljeno točko,

s hitrimi koraki

in smerjo naravnost.

Puščam domišljiji

prosto pot,

naj me nosi

naj me vrti

okoli svoje osi,

ne bom jezna,

niti ne bom

nasprotovala.

Čemu se branit,

ko ni mogoče spreminjat,

kot se kolo vrti v krogu

in ne bo šel kvadratno.

Ja, nocoj je noč za poezijo,

mesec še bolj sveti

in jaz še več napišem.

Nekako skupaj

ustvarjava občutke

te noči.

Pleteva in šivava,

parava in trgava.

IŽ-lev