Nad nikogaršnjo zemljo
se je vzdignil vrtiljak zvezd
utrujeni bojevniki so dvignili oči
in začudeno gledali vrisk nebesnih isker

očarani z neresničnostjo nasmeha
ki se je od zgoraj posmehoval grenkobi
in krču zasajenem v cvet mladosti
ki so jo s krvjo leta in leta pridno razlivali

po tujih poljih na katerih so pozabili ognjišče
to jih je skregalo do besne krvi
pa niso mogli umreti niti po smrti
v telesu prebodenem z želom glasu
bolečine iz brezna najbolj globokega vodnjaka časa
in ko je prvemu zdrsnila solza po
grobem obrazu ki mu je bil že zbledela

slika v lastnem spominu
z ljubimi zvezdami so zaplesali kolo
o njem ne boš našel niti črke

nikjer
razen v pesniški duši.