tole pesem bi rad

napisal tako,

da bi se zlomil jezik

in znorela pamet

vsakemu, ki jo bo bral.

Ob bistrem potoku je mlin, cin cin,

a jaz sem pa ta mlin ustavil.

Naj opravim s para-

digmo kitičnosti.

Tako da bo od tu naprej vse

zgolj ena kitica, čeprav bodo

vsebinske razlike. Potem

bi rad razočaral bralca,

ki bo v pesmi iskal sporočila,

estetsko vrednost itd.

Nočem ustvarjat vtisa,

da gre za umetniško besedilo

(rože, računalnik, reebook).

Konec pesmi ne bo sledil

vsebnski zaokrožitvi, ampak se bo

pesem končala nepričakovano.

Pa ne tako, da bi se končala kar na-

enkrat, ampak tako,

da bi konec pričakovali

že mnogo prej.

Blaž