Tako lepa, Milen.

Bodi dobro,

KIA

Hvala KIA, :)

Res, izredna. Če dovoliš, bom prevedla:

Kot da je to kaj takega – oditi

Samo enkrat sem se obrnil.
In samo tega trenutka se spomnim.
Ne spominjam se niti plašča,
ki sem ga nosil,
niti tega, v kateri roki sem držal torbo
s tistimi nekaj stvarmi
in kakšnim spominom.
Pravzaprav ne vem, ali je
bilo poletje ali zima,
ni se mi več zdelo pomembno,
nisem delil časa na ure in dneve,
morda sem le nekaterim minutam
pripisoval pomembnost.
Ni bilo joka, ne slovesa,
ne opravičila.
Nikakršen vlak ni speljal
s kakšnega patetičnega
perona na podeželju.
Niti besed – niso bile potrebne.
Še posebno ne solze, nasmeh.
Vse se je zgodilo, kot da je napisano,
predvideno v scenariju
davno videnega filma,
katerega naslov je uspešno pozabljen.
Vzel sem prtljago in z besedo
„grem,“
ki jo je pospremil pogled
zaigrane ravnodušnosti,
izstopil in šel.
Nekje na sredi poti do mosta
sem se samo enkrat ozrl.
Samo ta trenutek je ostal v meni.

Dovoliš?

Lep pozdrav,

modricvet

Hvala, naravno da dozvoljavam. Sviđa mi se prevod! :)

Lej, lej ... :)))

Tudi prevod se prilega plašču, ki se ga niti ne spominja.

Ja, če je izbira cilja prava, potem gre v torbo zelo malo stvari in

"en grem" zaleže več, kot tisoč navideznih odhajanj :)))

Berem ponovno ... še boljša je!

Nočka poet,

KIA

Eto, zbog mojih prijatelja, slovenačkih pesnika, ostaću na ovom portalu.

Ne razumem, ampak OK. - vsega mi ni treba razumet :)))

Radovednost me pa daje, kaj je vzrok - zakaj ne bi, zakaj bi ... o, to pa ja :)))

Ima kaj veze s pravljico o nevidnem plašču?

Lepo bodi in kaj dobrega sanjaj, tudi to je material za poezijo,

KIA