ki ga ljubiš zeleno

v mlakužah kalnega spomina na čas,

ko si še videla noge,

deseto telo očeta in matere,

desetnica po Božji volji.

Edina celica tvojega telesa

je komora, umerjena

na dolžino tvoje kilavosti

in širino razprtih rok,

ko prosojnih lic legaš na ilovico,

steptano z desetniškimi koraki

krog tvojega vesolja,

črnega kot zemlja,

ki se podaja v kameno votlino.

Pred teboj te zalezujejo

sence izza rež prostovoljnih rešetk,

skozi katere se te dotika.

Nekaj.

Iz grobnice ne vidiš neba,

da bi proti njemu obračala oči.

Zato vzljubiš humus.

Hildegarda,

strmiš v temo in vidiš

zeleno,

ki jo ljubiš zeleno

v zagrajenem zeliščnem vrtu.

Ko stopiš ven, ti zaslepi oči.

Vse.

Počepaš k rahljani zemlji

in se čudiš,

kaj zraste iz semena

med bosimi nogami.

Tvoj vrt je tvoj teleskop,

vate sekajo nebesni prebliski.

V beli svileni obleki

in z zlato izvezenim čelnikom

na dolgo razpuščenih laseh

poješ, da se tresejo stene stolpa,

medtem ko trzajoče sence z obema rokama

širijo odprtino med šipkovim trnjem.

Še vedno večkrat na dan legaš na tla.

Ena molitev, ena skleca.

Hildegarda,

moliš na glas,

da boš, edina med enakimi,

pridigala zunaj vrta.

V mestu, na vasi, sredi gozda,

kjer boš gledala

zeleno, ki me ljubiš zeleno.

Viriditas.

Devica, in vendar ženska.

Krvaviš enkrat na polno luno.

Causae et Curae.

Ženska, ki zakrije svojo rdečico

ob mlaju,

je krivih nog.

Causae et Curae.

To telesno aberacijo

je mogoče odpraviti

z zelišči.

Causae et Curae.

In z rdečimi jeziki.

Hildegarda

z ognjenim čelnikom na glavi,

povej, kako se plameni od znotraj,

da ne zgoriš od zunaj.

Causae et Curae.

Koliko nog samic nekaj žene,

da tečejo vroče in potne

po mahu in poskakujejo

med koreninami dreves.

Vmes pa steklovina rdečega vina,

plesnivi kosi čokoladne torte,

krtača za lažje razčesavanje

trajno razpuščenih las,

savna pas za vitkejšo linijo

in jabolko.

Zeleno, ki je.

Jupiter! Silvana Orel Kos