Obleče najlepšo obleko

in čisto nove nogavice Peggy

zvoni k prvi maši

lakasta torbica odseva

odhajajočo brhkost

v njej zažvenketa

drobiž za daritev

vse ostalo je že dala

dolgih korakov

meri pot

stopi skozi okovana vrata

pogoltnejo jo

v blagoslovljeni vodi

okopa vrhove prstov

pustijo znano sled na obrazu

sede zadaj levo

obred se prične

                                               falzet pojoče govori

njen pogled uhaja                                                            desno

                                                                                       na glave brez klobukov

                                                                                       s petelinjimi peresi

                                                                                       v drugo vrsto

                                                                                       peto

                                                                                       šesto

                                                                                       enajsto

                                                                                       štirinajsto

                                                                                       v kakšni po eden

                                                                                       v drugi po dva

žene so na njeni strani

samo v klopeh ob nedeljah

nevednost so kupile za svoj mir

misli pri kuhanju kosila

grehe so pustili pri spovedniku                                        njihovi možje

                                                                                      mali in tihi

                                                                                      ona jih pozna drugače

                                                                                      močne in obljubljajoče

                                                                                      prisegajoče

                                                                                      z lažjo so jo ovijali

                                                                                      da je tatovom podarjala iskrenost

                                                       Amen

prva postoji

pri izhodu brez večne luči

mimo nje ženske in pol

polovijo svoje polikane može

pod roke

ki nosijo domov plače

one dajo ognjišču medlo luč

in vsak dan zloščeno verigo

oni je v sreči

da je juha polna rezancev

ne vidijo

ob brljivi luči

nočejo razsvetljenja

prešibki so

za resnico

Pogleda proti torbici

da bi iz nje vzela robec

odsev pokaže trpek nasmeh

farani bodo cel teden čakali

da odprejo srca krščanski ljubezni

ona ne čaka več.

pi - irena p.