Se spominjaš, ko sva razoglava tekala po travi

in se vzpenjala po sončnih žarkih,

se spominjaš, ko sva skupaj z listi dvoriščne breze

trepetala na vetru ...

se spominjaš, ko sva bila ti in jaz otroka - kako iskreno in močno sva se ljubila ... božansko ...

Potem si začela ljubiti druge stvari.

Dolge dneve si sanjarila o novi igrački, s katero bi prekosila ostale.

To še ni bilo tako hudo, ker si mi dovoljevala,

da se tu pa tam poigram s teboj in tvojimi igračkami

... pa tudi male ribice in pomladni metulji so te občasno vračali k meni.

Zatem so sledile oblekice in bluzice,

v katerih si ure in ure stala pred ogledalom.

Zaljubljajoč se v sebe, si pozabljala name.

Svoje življenje.

Močno sem trpelo. In ti si postajala vedno bolj žalostna, bolj utrujena

in nisi vedela zakaj. Razšla sva se, a vendar ostala skupaj.

Jaz sem po gozdovih drvelo brez glave in smisla

in ti si drvela za menoj. Pozneje si me celo zasovražila,

prepričana si bila, da sem krivo za vse in da sem se ti izneverilo.

Kot konjar svojega narcisoidnega slovesa,

si me vpregala v uzde svoje kočije

in bičala, da sem vedno hitreje drvelo pred teboj,

da se tako ne bi vrnilo v tvoje naročje.

Nisi razumela

hudičeve zvijače človeškega uma.

Marko Skok - Mezopotamsky