Ko se smejiš vsakemu mimoidočemu trenutku

se lahko umiriš v prijetnem sozvočju življenj.

Svet je lahko tudi takšen.

Prepleten z rožami,

ki ne rastejo v isti zemlji,

po kateri stopaš ti.

Ni bilo težko ugotoviti,

da je moja rožnata čisto drugačna od tvoje ?

Naj te ne zmoti branje,

ki nastaja v vakuumih med vprašanji.

Besede ki se valijo mimo zaves,

zastirajo ravno tisto,

kar moram videti.

Jezik opleta kot neustavljivo vreteno

in razmišlja o pojutrišnjem.

S kapo zvestobe

v krdelu krvoločnežev,

ki te izdajo za grižljaj sveže resnice ?

Tako opravljen si nekam namenjen.

Od daleč še dlje.

Od jutrišnjega spet nazaj.

Smisel je le zagozdeno dejstvo,

ki ti skriva nasmeh.

Želim si ?

Da je vse le postana laž.

Sandra Kocijančič