Neopazno, kot plima, narašča hladno, neprijetno šumenje.

Zaleze se v sleherni delec razuma, ne da bi vprašalo po želji ali se brigalo za bolečino.

Suvereno zavzame vsa čutila, razkazujoč predvsem prevzetnost in moč.

Ob svoji zmagi se ne ustavi s triumfiranjem in ustrahovanjem.

Uporablja prednosti noči, brezzvočje in temo.

Svetlobo obarva v sivo, barvam pa odvzame pomen in ton.

Preraste vsako prepoznavno melodijo, besedo ali glas.

Niti malo prostora ne pušča, da bi se misel lahko razvila in našla svojo pot.

Toploto naredi mrzlo, mraz leden, led večen.

In tako končno vlada.

Marko Skok - Mezopotamsky