Skozi izsušeno zemljo
dišečo po minljivosti
iščejo pot korenine
do vode
da se napojijo v rast
do skale
da kljubujejo vetrovom
oprijete
varljivo varne
Iščem pot do izvira
če jo zgrešim
bom nepotešena
odživela
skale se lomjijo
vetrovi rujejo najgloblje korenine
ni varnosti
pred življenjem
ki z rojstvom nosi
konec teles
le v rekah
nebeškega prahu ljubezni
ki ga raztresa stvarstvo
smo zaviti v večnost
ljubezen si in v ljubezen se povrneš
pozdravljeni
ure in minute sem obračala
zadnje verze, da bi ostal pomen nebeške reke, večnost in prahu,, ..pa mi nekaj beži
prosim za kakšen namig, nasvet
hvala
lp
Pi
Poslano:
17. 08. 2013 ob 08:27
Spremenjeno:
17. 08. 2013 ob 20:31
Živ, pi, če obračaš ure, je jasno, da nekaj vseskozi beži. Človek obrača ... :)
Pesem je meditacija o odnosu med minljivostjo fizičnega in večnostjo (ljubezni), o transsubstanciaciji (prahu), na poti od enega do drugega stanja pa se kaže želja po varnosti, občutju ovitosti, ki daje slutiti, da je ljubezen blizu: "oprijete, varljvo varne", "ni varnosti", "smo zaviti v večnost". Glede zadnje vrstice ti lahko samo nakažem, da je nekako v sozvočju s tem, kar gradiš skozi pesem: iskanje varnega ovoja, lahko pa to še drugače izraziš. Mogoče bi lahko kaj naredila glede zveze "reke nebeškega prahu ljubezni".
Če odmisliš, da gre za meditacijo, nekateri izrazi izstopapjo kot precej razlagalni: "minljivost", "ni varnosti" "(nebeškega prahu) ljubezni", mogoče tudi "če jo zgrešim / bom nepotešena / odživela". Lahko bi jih izpustila ali predelala. Torej nekako se moraš odločiti, ali želiš, da pesem ostaja osebna meditativna molitev ali da jo bolj pomakneš v smeri proti v tem smislu manj zaznamovani pesmi. Lp, Jupiter!
prah si in v prah se povrneš
Skozi izsušeno zemljo manjka s
dišečo po minljivosti
iščejo pot korenine
do vode
da se napojijo v rast
do skale
da kljubujejo vetrovom
oprijete
varljivo varne
Iščem pot do izvira
če jo zgrešim
bom nepotešena
odživela
skale se lomjijo
vetrovi rujejo najglobje korenine
ni varnosti
pred življenjem
ki z rojstvom nosi
konec teles
le v rekah
nebeškega prahu ljubezni
ki ga raztresa stvarstvo
smo zaviti v večnost
ljubezen si in v ljubezen se povrneš
Poslano:
17. 08. 2013 ob 20:40
Spremenjeno:
18. 08. 2013 ob 09:20
Iskrena hvala, Jupiter, s svojimi besedami si izvlekla vse, kar mi je bežalo. Še najbolj - predvsem iskanje varnega ovoja. Kot da bi jaz navedla simptome, ti pa postavila diagnozo. Potem šele lahko zdravimo.
Večina nas si želi tak varen ovoj, vsaj tako predvidevam in če resnično verjameš v reko večnosti, laže živiš, če ne, pa jo ustvariš, da se potolažiš. Včasih se bojim, da je res samo tolažba. Potem se počutim kot krivoverka.
Hvala še enkrat in lep večer!
Pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!