Nekega jutra v trenutku, ko zora

v barvi rumeni je zasijala,

je priletela potihoma z morja

drobcena ptica k studencu pri hiši.

Namesto cvrketa mi to je dejala:

Eno ljubezensko pesem napiši.

V hipu naslednjem je že izpuhtela.

A v domišljiji nemir je vzbudila,

misel je tisto dekle zaobjela.

Besede steko, kot da lastne so volje,

kot bi nebeška jih sila vodíla,

verzov nikdar še snoval nisem bolje.

Jasno začutim tedaj v svoji duši,

da so te kitice čista lepota,

ki vsako oviro za šalo poruši,

ko na najlepši obisk pohiti.

Takrat vsaka pesem je roža mogota

in vse so ljubezenske, drugih sploh ni.

Aleksandra Kocmut - Kerstin