Vsak čas ima svoje junake, 

glavne in tiste druge.

In oboji so enako pomebni,

ko premišljujemo o minulih dneh.

O letih ni vredno razmišljati,

saj jih tako ne moremo ujeti.

A to kar tistemu našemu,

vedno znova preživelemu času,

daje nevsakdanji čar,

 je nek drug, prezgodnji,

nepričakovani in nezaželjeni čas.

Ki nas je dohitel in prehitel.

Iščoč izvir in zatočišče, iščemo sebe,

tam kjer smo nekoč bili

in kamor se ne bomo nikoli več vrnili.

Razen le še občasno in nezavedno,

hodeč v snu preko mostov spomina,

mostov nad razburkano reko.

Reka življenja nas nosi naprej,

v neskončnost ali do samega konca,

neodvisno od tega kateri trenutek

smo ulovili, zaustavili, imeli.

Ti mostovi pa ostajajo, za in pred nami

kot zadnji izhod iz elegije.

Marko Skok - Mezopotamsky