Mimi

Spominjam se tvojih toplih rok,
od pogrete stekleničke bele kave.
Nosila si mi jo sleherno jutro v posteljo,
kot bi že takrat slutila,
da mi s tem daješ sonce dobrote,
doto za kasnejše spomine na otroštvo.
Sedla si k meni z dolgo igrivo kito,
zdelo se mi je, da le ta celo večnost
pada na svežo posteljnino iz gosjega perja.
Počakala si, da sem rep las ovila na svoje male prste
in med navijanjem zadovoljno sesala najboljšo projo na svetu.
Kadar so se ti svetlomodre oči tako posebno iskrile,
sem lahko zaplavala v morje slovenskih pesmi,
vse se je zibalo od čistih domoljubnih tonov le zame:
beli kamni za ribe s pikami in ladje na obzorju.
Oj, mladost ti moja, kam odšla si, kje si …
Nekega dne sem ti padla s postelje,
vzela si me v naročje s skrivnostnim nasmeškom,
zašepetala si mi skozi dolge pšenične kodre:
»Deklica, deklič, dekliček.
Veš, dolgo sem čakala, kdaj boš prvič zajokala,
saj življenje ni samo smeh, kmalu boš to spoznala.
Deklica, deklič, dekliček.«
Tako so minevala leta,
skozi zgodbe si mi približevala življenje.
Nikdar nisi povzdignila glasu.
Nikdar me nisi zares okarala.
Nikdar nisi zatajila.
Nikdar nisi prelomila obljube.
Nikdar nisi odgovorila ne vem, ne znam, ne zmorem.
Nikdar se nisi zlagala.
Nikdar pa tudi nisi govorila o tem, da boš nekoč odšla.
Deklica je kot oranžna kapica rada hodila k babici,
večkrat s potolčenimi koleni,
skoraj vedno z mokrimi nogami od bližnje reke,
bingljala je iz najvišjih vej češnje ob hiši.
Imela je farmo polžev na mestnem obzidju,
dovoljenje za pet mačk,
ena je predla noter in štiri zunaj doma.
Edina prepoved je bila
 uporaba bližnjice do glasbene šole,
a kljub temu je na tej poti skrivaj ukrotila tri kraške ovčarje,
kar  je še danes zamolčana skrivnost.

Oprosti, no … Mimi,
ampak vsi so govorili, kako sem ti podobna,
zato sem morala ušpičiti kup neumnosti,
da sem se lahko vsaj malo drugačna skrila za tvoj hrbet,
dokler nisem popolnoma mirno zaspala.
Saj ti tudi sedaj samo spiš v moji pokončni hrbtenici,
ki si jo z bogatim besednim zakladom zapečatila.
Kajne?

 

Klavdija KIA Zbičajnik

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
12. 08. 2013 ob 23:54

Kia, lepo te je spet brati : )

Očaran nad pravljično nostalgijo, vonj po proji je še mene odnesel nazaj, nazaj ...

 

lp, Marko

Zastavica

Klavdija KIA Zbičajnik

Poslano:
13. 08. 2013 ob 14:56
Spremenjeno:
16. 08. 2013 ob 03:53

Marko,

pravljična nostalgija ni tako daleč nazaj, zapreš oči, vidiš hišo
odprtih vrat sredi mesta, podnevi in ponoči pesem, smeh, klepet. Po hodniku pa zadiši
proja, hehe ... Ko odpreš oči ne prakticiraš več nič od tega, a vedno lahko
spet pritajiš trepalnice do spomina, v tem je čar, da dobro vedno ostane ...
v ljudeh, v stvareh, ki se jih je dotaknilo. Mnogih.
 

Bodi lepo v tem dnevu,

KIA
 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Klavdija KIA Zbičajnik
Napisal/a: Klavdija KIA Zbičajnik

Pesmi

  • 12. 08. 2013 ob 14:03
  • Prebrano 1746 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 420.13
  • Število ocen: 13

Zastavica