Nosim jih s seboj
med njimi se zgubim
in najdem
dajo se piti
kot trpka studenčnica
ali kot zastrupljena vodnjačnica
prežete z željami
s še zavezano mašno
trakom
razvitim čez usodo
po njem teče potok grenkobe
ali reka zvenečega kraguljčastega smeha
porivajo me na senčno klop
da zadiham
na puhteč poletni dan
ali na babičine blazine ob peči
ob škrtajočih zimah
včasih pokukajo
iz torbice
kar sredi ulice
platnice rdeče
zlato vtisnjeno
Soneti
W. Shakespeare
Ja, mnoga literarna dela, ki nam veliko pomenijo, nosimo s seboj, ne samo v torbah, na bralnikih itd, ampak predvsem, v srcih, tako kot ti.
Spomin mi seže v študentska leta, ko sem na poti iz Britanije domov po železniških postajah in po mestnih ulicah v nahrbtniku tovorila zbrana dela W. Shakespeara ( kakih 8 cm debela edicija), da bi jih prebirala, a bilo je toliko drugih stvari za počet, da je moral avtor kar čakati. Danes ga veliko bolj razumem, kot takrat.
Lp A
Res danes vse drugače razumem, saj svet dojemam drugače in celo lahko delujem kot hemafrodit, ni več potrebno, da me nekdo drug oplaja s svojimi čustvi, da bi rojevala svoja,...morda pa so to samo ostanki vseh tistih torb
Hvala Andrejka, da si delila svoje misli in .........da bereš moje pesmi
Lp
Irena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!