Per hiši tvoja žena tvoja kot vinska trta, polna grozdja …

 P. Trubar

Kakor na nebu, tako na zemlji, pesem je nekje toliko heretična, kolikor je hermetična, pa vendar prav zaradi tega postaja dostopna, saj se tako na različne načine razkriva, namesto da bi zakrivala ali prekrivala.

čeprav je pesem za Avgusto, si sam ne belim glave s tem, da si jo vzamem kar za "svojo" ;). Moč je v kolenih? tako jaz vidim osla - z močnimi sklepi ... ;)

lep pozdrav ( še vedno malo iz hišice ;) ... še nimam besed, ki jih pričakujem ;) (še malo ...) . lp,

Jure

Pozdravljena, bp in Jure. Veseli me, da sta vstopila v pesem, ki pravzaprav niti ni imela namena, da bi  bralca pustila zunaj, »na hladnem«, kot sta se Avgusta in Trubar  (vsak na svojem koncu) znašla zunaj  obzidij , a tudi zunaj meja, fizičnih in duhovnih.

bp, luštno si se poigral  z izrazom »heretičen«. Ali je tisti, ki je heretičen, tudi hermetičen? S perspektive srednjega veka sta oba izraza pomensko in konotativno zaznamovana in celo medsebojno povezana. A kakšna primarna lepota se pokaže, če pogledaš izvor besede »heretičen«. Izhaja iz grškega glagola, ki pomeni »vzeti, izbrati« ali pridevnika, ki pomeni »biti zmožen izbrati«. 

Tudi »hermetično zaprta posoda« ni nekaj, kar bi preprosto hotelo pustiti druge zunaj, temveč označuje soočanje s samim seboj tistega, ki je v posodi, v paci – brez zunanjih premisi. Mogoče v tej hermetičnosti lahko vidimo tudi željo luteranov, da bi spoznali »evangelij brez človeških dodatkov«, za kar si je prizadeval tudi Trubar.

Sicer pa pesem verjetno bolj začutijo PrimorciJ. Mogoče v njej prepoznajo dogajanje in dogodke v drugi polovici 16. stoletja, ko je na Vipavskem živelo kar nekaj »gorečih« protestantov.  Pesem se sicer giblje v obdobju od (avgusta:) leta 1563 do konca 1596.

Naj ta čas ilustriram še skozi glasbo, z lepo skladbo angleškega renesančnega skladatelja Johna Dowlanda, ki se je, glej ga zlomka, rodil ravno leta 1563, pesem Come again neznanega avtorja pa je uglasbil leta 1597, v letu po smrti Avguste Pečenko. LpJ!

http://www.youtube.com/watch?v=55jnH3rqcoU

Pesem sem s pomočjo googla in Trubarjevega zbornika hitro uspel locirati v Vipavo v konce šestnajstega stoletja, pri tem bi verjetno ostalo, če me natestosteronani konji ne bi spomnili na kakšne testarosaste konje pod kakšno havbo in mi tako približalo in podarilo tisto "ta drugo" podobo, ki dobi v tej pesmi zelo trtne/trpne/ženske oblike. Slednje, z izrazito erotično linijo pa je v pesmi pa je v tem tako pomešano s smrtjo, da ju najverjetneje lahko razplete samo (po)nov(n)o vstajenje. Ker je moje poznavanje nians krščanske metaforike precej ubogo, se mi asociacije pri olusku rib v vinu počasi začenjajo sušiti, ostanejo še tipične kraške podobe, ki pa jih na koncu vznemiri obrnjena smer poti sodov.

bp, dobro si rešerširal in dešifriral, slednje verjetno bolje od mene, ki sem pustila, da se mi je pesem iztisnila ali izlila skupaj s testosteninastimi konji in zagonetnimi oluski rib. Lahko te sicer napotim na svojo drugo, pravzaprav prvo ali predhodno pesem, kjer se že pojavijo menda taiste ribe. V pesem se (bolj ali manj uspešno) želi vpletati tudi primerjava med več oblikami stiskanja, npr. med prešanjem grozdja in grafičnim tiskom, ti pa omenjaš še neke trpne (tudi tvorne ali pretvorbene?) ženske oblike :)  LpJ!

Nekega dne sem podčrtala neko pesem, ker me po vsakem branju še vedno žuli, da raziskujem in z vsakim branjem najdem še nekaj. Pod to neko pesem pišem komentar in se sprašujem, kako globoko je v današnjem slovenskem človeku zakoreninjena vera. Kako pomemben je koncept boga? In ne vem, ali smo se tega priučili ali nam je postalo že vrojeno. LS v pesmi se predoživlja, podoživlja, doživlja in živi skozi najrazličnejše metafore in ostale pesniške trope, ki so nabiti s simboliko. Prav zares nabiti. Skoraj bi lahko razpravljala o vsakem verzu posebej. Ampak ne bom, ker bo to nekega dne počel študent literature, ki bo moral razpravljati o tej pesnici (in se bo pri tem hudoval, da se je vračala toliko let nazaj po motiviko in jo prenašala sem). Rada bi dodala samo to, da je nekakšen podton pesmi, ki se mi zdi izvrsten, pripadnost, morda celo popolna predanost Trubarju (in njegovi besedi) kot pravzaprav simbolu slovenskega jezika (oče slovenščine?) in da tudi samorodnost še vedno produkt ljubezni. Izvrstna pesem, res res res. In je čakala na komentar toliko časa, ker preprosto nisem znala opisati dovolj dobro (in še vedno ne znam). Naj si vsak razlaga sam ... Čestitke,

Lucija

k A te ...
k, iz ...

moj komentar, na tvoje vprašanje, ki to niti ni bilo. Verjeti je treba, da je a res A.

sicer ga ni?

Lucija, hvala za komentar. Sm ku hrozdje direkt na sonci. :)

Jure:  Mm? ;) 

hja; pardon ... :: :)))

"Pod to neko pesem pišem komentar in se sprašujem, kako globoko je v današnjem slovenskem človeku zakoreninjena vera. Kako pomemben je koncept boga?"

zanimiva kombinatorika - Abecedarium in katekizem ;) (to konjunkcijo sem želel obeliti)

- če se naredim neumnega in resno odgovorim na zgoraj zastavljena retorična ... : Dokler ne pregriznemo vere bomo mislili, da sta resnica in vera v polarni poziciji - disjunkciji. Koncept boga je seveda edini smotern koncept: portal ... * ta koncept je edini agar za besede. te služijo za komunikacijo, ljudje le govorimo, to ne more biti vrhovni cilj katerekoli besede. je človek edini, ki je izumil besede zato; ker je edini izgubil stik z bogom? Večina mojega odgovora (samemu sebi) se glasi: Da!

kaj pa če je vse res ...

(ta meander, bi spravil kar do mrtvega rokava ;) - prevod: kako naj se ustavim :)

Jure, hvala ti za razmišljanje o Bogu in besedi.  Hm, človek si res izmišlja nekaj, kar bi se lahko približalo Bogu/Besedi. Ta bolj modri sicer ugotavljajo, da je o tem še najboljše molčati. Pesnikom se pa še kar naprej piše ... ;) LpJ!

Bog, v krščanski veri, je prvi bog/stvarnik, ki je ustvarjal z besedo. Vsi drugi miti o stvarjenju vesolja in življenja še ne poznajo teh konceptov - sicer obstaja v egiptovskem mitu o kozmologiji nekaj podobnega, vendar ne gre za tako eksplicitno povedano kot v krščanstvo - Bog je rekel. :)

Zanimivo je, da skoraj povsod nastaja svet iz kaosa, ki nastaja iz vode. Nekje, pred kratkim (pa menda ravno pri tvoji pesmi, Jure), sem komentirala neločljivo povezanost vode in človeka, zdaj zapišem to, da je voda tista, ki je kriva za konflikt stvarjenja. In je bil konflikt. Tako je predstavljeno. Takšna energija, iz katere potem nastaja. Kajti red lahko nastane samo iz kaosa ... kaos pa iz ... hmm? Predaleč za moje vedenje ...

Lp,
Lucija

Kaj pa vem, ali je treba tako daleč ... jaz sem že slišala koga reči, da v njegovi glavi ali sobi vlada kaos. :) Nooooč, LPS.

Nočko:) (a tudi planeti potrebujejo počitek hihihihihi??)

konflikt, ki ga omenjaš, da naj bi moral biti ...

voda .... gre za sprejemnje tujka (sprva) - res izpade kot konflikt, celo invazija ;)

a kaj sedaj, ko vidiš, da si ga skoraj polomil? Telo postane zavetje in hranitelj stika, ne konflikta. Z besedo lahko potujemo skozi čas. iskreni do nje - smo zanešeni v začetek, kjer se lahko prebijemo še skozi prvo, skozi boga.

zdaj pa plavamo v vesolju ... tako kot vsi. od vedno svobodni. dokler se bojimo vere, se bojimo svobode.

dlje kot se poznamo, manj besed nam stoji na-poti. bližina, ki sproža iskre - ne konflikt; celota, ki vzdržuje, dokler nismo zares pripravljeni na fuzijo, elementov in zavesti.

hokus pokus :)

lp,

Jure