V žrelu modrine slišim,
kako odrašča skelet ostrih čeri.
Zdi se, da leno počiva,
čeravno kljubuje
tišini slanega brezčasja.

In prav tam,
v objemu medvetrja,
me hraniš s svojo tiho prisotnostjo,
medtem ko nemo potapljaš rdeče sonce
z ugaslega neba v ribji svet.

V ščipu orosele jutranje sape
podiham tvoj nemi šepet
pred dvermi bujenja v nov dan,
ti pa dišiš po rožmarinu,
oljkah, sladkem vinu …

Sprehodiš me po kamniti preprogi
najinega otoka – kot otroka,
ujetega v potepinski maestral,
v ogledalo spenjenih valov,
v tihožitje tiste oddaljene barkače.

V senci pozabljenih spominov stare kasarne
mi pravkar odtrgana figa pove,
da si takisto sladka,
spet in spet rojena v času,
ki že zdavnaj več ne teče.

V objemu agav ob spevu slečenih kač
gledaš tja doli in iščeš breg -
da bi naju sprehodila vzdolž obzornice
pred zaraščeno kamnito hišo,
ki je pozabila nositi streho v neki davni vojni.

Tja doli, da bi znova molčala in dehtela,
naju prepletala z zimzelenim rastjem
in divjimi slivami, iz katerih tako rada
srkava najino nemerljivo dimenzijo
in klijeva v vzniklem solsticiju.

jabolko