ko mrak spusti se nizko

okrog vseh vogalov navzdol tišči

okus v ustih žge vlečljivo težko

premočno ničeva beseda zakriči

 

ko zbezljajo brezvoljni konji v zastoj

nemalokrat nejeverno poči tudi glas

brezglavo neokretno deluje zgolj goli obstoj

brezredje si nameče še fin pesek v obraz

 

takrat stori se nežno in milo

kot  poslednji klic domačih zvonov

prebudi se z vso domoljubno silo

Slovenec, Slovenka, brez okov!

Klavdija KIA Zbičajnik