Na natečaj je prispelo 21 pesmi, ki smo jih prebirali v odgovoru na pesniški izziv - natečaj, posevečen 505. Trubarjevem rojstnem dnevu.

Komisija v sestavi dr. Matjaž Kmecl, dr. Silvana Orel Kos in mag. Ana Porenta smo izbrali pet pesmi, ki so nas najbolj prepričale v letošnjem pesniškem ustvarjanju ob Trubarjevem prazniku.

 

 

 

Žirija je za najboljše izbrala pesmi:

 

 

 

 

Ivanka Kostantino, Lea 199

Schiavo

Vznemirijo te škripajoči koraki.
Sosedov Francelj kriči:
Pepč, skrij Mohorjev koledar!
Zažgali ga bodo,
ne dovoli, da ga dobi ta drhal!

Knjigo položiš med narcise,
ki se zibajo v vetru,
kot bi z rumenimi glavami pritrjevale:
- Tu bo varna.

Okrog vogala pridrvi črna limuzina:
- Eia! Eia! Eia! Alala.

Črnosrajčniki preiskujejo.
Kričijo.
Grozijo.

Skrbi te ženin trepet,
njene ščemeče oči
in kapljice,
ki ji polzijo po zgubanem licu.

Boli strah
za njeno krilo 
skrite deklice.

Obup preglasi bojazen
globoko pod povrhnjico
se rojeva pokončnost.

Stopaš na barikade slovenstva.
Lažeš, ne da bi trenil z očmi:
- Letošnji koledar?
Nimam ga.
Gospod kaplan mi ga niso dali. 

 

Pesem na fabulativen način priča o ponavljanju zgodovine, o bitki za obstoj besede, pri čemer je knjiga orožje, saj se tako tisti, ki jo ljubi, kot tisti, ki jo preganja, zavedata njene razsežnosti, ki prerašča življenja ljudi. Tegobe vzpostavljanja uradnega statusa slovenskega jezika prenaša na politične razmere 500 let po Trubarju. Čustveno doživeto slikanje težkih razmer na Primorskem, kjer je Trubar pred 450 leti še zadnjič in z uspehom pridigal v slovenskem jeziku.

 

Jana Kolarič

Pred bogom smo vsi glih (moraliteta, posvečena Trubarju)

 

Kaj naduto bi se nosil,

če si cel odet v brokat,

kdaj morda boš kruha prosil,

reven, suh, nič več bogat.

Bivanje je hud prepih –

in pred bogom smo vsi glih.

 

Težke bukve si študiral,

misliš, da si modrijan,

drugemu duhá zatiral

boj sploh preživet' je dan.

Moder al' neuk in tih …

no, pred bogom smo vsi glih.

 

Občuduješ mlado lice

v enem dvajsetih zrcal,

čuva status lepotice

barv, parfumov poln predal.   

Si poetu za navdih,                  

a pred bogom smo vsi glih.

 

Druga spretnost dala strojem

svojih žuljavih je rok,

dolgo že v življenju svojem

muči se za kruh otrok.

Sključen hrbet, bol in – vzdih …

no, pred bogom smo vsi glih.

 

Boljši sem, 'mam več pod palcem,

lepšo ljubico kot ti;

šteješ svoje vile, štal'ce,

strup zavisti naj gori.

Smrt šele nam dá oddih,

ko pred bogom smo vsi glih.

 

Drugi žremo se med sabo,

en si podredi cel trop,

mraz trpimo, hrano slabo,

slednjič reši nas – pokop;

pri ljudeh je kot pri psih,

a pred bogom smo vsi glih.

 

Trdna vrata. Sveti Peter

váruje nebeški ključ,

da kak ne bi jebiveter

brez zaslug prišel na luč.

»Vsi različni,« mrmra stih.

Ne, pred bogom smo vsi glih.

 

Pesem v formi, ki v srednjeveškem pridigarsko »moralitetnem« duhu kritično pretrese vezanost sedanje družbe na statusne simbole. Pesem teče v živahnem ritmu, v hudomušnem in preprostem jeziku, ki želi spominjati na pogovorni zven slovenščine 16. stoletja. Vse kitice povezuje Trubarjeva misel o enakosti pred Bogom.

 

 

Vesna Šare – deborah

razumeti (ali ne razumeti) vero

 

ljubi gospoda svojega boga

ljubi ga z vsem kar imaš

ker brez njega nimaš ničesar

le kaj pomeni posest

kaj žival na hrbtu

čreda besed

če nimaš moči in duše

ljubiti njega

svojega gospoda

začetnika vsega

ker sam si nič

ali še bolje

manj kot nič

ker on je ustvaril vse

kar čutiš

kar je pod zemljo

in nad njo

tudi tebe

tudi nič

tam kot je prav

in je njemu všečno

 

ne delaj rezane podobe

ne delaj ničesar

kar bi imelo

obliko življenja

ki diha

spi in je

in ne obožuj podob

ne klanjaj se jim

ne daruj svoje hčere

okroglolične

vitkega stasa

ne svojih sinov

junaških borcev

kamnitih pesti

ne svojega srca

zagledanega v njega

ker gospod je en sam

in on obiskuje krivdo

pri ljudeh

in je dobroten

do tistih

ki ga ljubijo

 

ljubi svojega bližnjega

kot samega sebe

pridi

v mesto pojemajočih luči

kjer ti bo tvoj bližnji

dal vrtnico

 

Pesem, pogovor z bogom, ki se ukvarja z enakimi vprašanji, kot se je Trubar - z neposrednim človekovim stikom z bogom, se hudoval zaradi malikovanja, žrtvovanja …, po 505 letni razdalji se v pojemajoči luči (imenitna prispodoba) še najde tisti, ki zmore povezati sodobnost z davnino, z vrtnico.

 

 

Marko Skok – Mezopotamsky

MOJI LUMPI SLOVENCI

 

Moji lumpi Slovenci, 

ne bom zgubljal besed,

kajti moj glas je

glas vpijočega v puščavi,

a duša mi pravi,

da niste pri pravi.

Za pest srebrnikov

se prodajate tujcem,

svojo rodno grudo

prav nemarno teptate

in svojega maternega jezika

se sramujete.

S tujčevo besedo klečeplazite

za navidezni raj,

tuje besede kričijo

s pročelij vaših hiš,

tuje pesmi bučijo

iz vaših grl,

tuja imena lepite

običajnim stvarem

in tuja imena pečatite

na čela svojih otrok. 

Brez sramu postajate tujci

vsem svojim prejšnjim rodovom

in sami sebi,

moji lumpi Slovenci.

 

Pesem je humorna, kar nakazuje besedna igra lubi /lumpi, hkrati pa skozi nagovor (pridigarski ton) iz preteklosti kaže na (z zgodovinskim bojem za slovenski jezik neobremenjen) današnji odnos do domovine / jezika / kulture. Satira, ki sili v samospraševaje o lastnem jeziku.

 

Y

Trubadur

 

soseda sva

priselil sem se ti na dvorišče 

koder ob letu obsorej

zavije tvoj glas

ne šepet podrasti hrastov

madrigal, trubadur

 

 

včasih te težje razumem

čas je po svoje zategnil ljudi

stegnem roko

potipam lubje stare bukve

ki je obstala

da me pod soncem v zenitu

potiska z vzorcem vejic in žil

mladega listja 

 

Krhka osebna refleksija, ki se bežno (kot je nežno listje bukve, (ne)povezano s stoletji odpadanj prejšnjih listov) spominja trubadurja, tistega ki poje in Trubarja, tistega, ki prvi zapoje v slovenščini, pri čemer čas zabriše meje med njima – odlična misel: čas je po svoje zategnil ljudi ...

 

BRALCI SO S SVOJIMI GLASOVI (všečki) IZBRALI TE PESMI:

 

 

Modricvet

Trubarjeva vrtnica

Kjer majhen narod dolga tisočletja
že vztraja in pregnati ne pusti se,
slovenska pesem na vaseh glasi se,
preprosti so vrtovi, polni cvetja.

Vzgojena tu je plemenita roža
na čast očaku, mojstru abecede.
Odtenki njeni vabijo poglede,
prefinjen vonj ljudem nosnice boža.

Ko čas nič dobrega nam ne obeta,
še bolj je očetnjava naša sveta.
Simbol ljubezni si, lepot življenja,
razuma in kulturnega zorenja.
Slovenstvo večno narodom oznanjaj,
a tujcu se nikoli ne priklanjaj!

 

Ida Semenič – Adisa

STATI  IN  OBSTATI, LJUBI   SLOVENCI

 

Domovina,

v  grobu Primož Trubar joče.

Domovina,

si  prodala dušo  sina,

ki je naše knjige  oče.

Ljudstvo pa  z njim  vstati  hoče,

domovina!

 

 

Klavdija Kia Zbičajnik

 

OČETNJAVA
 

ko mrak spusti se nizko

okrog vseh vogalov navzdol tišči

okus v ustih žge vlečljivo težko

premočno ničeva beseda zakriči

 

ko zbezljajo brezvoljni konji v zastoj

nemalokrat nejeverno poči tudi glas

brezglavo neokretno deluje zgolj goli obstoj

brezredje si nameče še fin pesek v obraz

 

takrat stori se nežno in milo

kot  poslednji klic domačih zvonov

prebudi se z vso domoljubno silo

Slovenec, Slovenka, brez okov!

 

 

 

Jana Kolarič

Pred bogom smo vsi glih (moraliteta, posvečena Trubarju) - GLEJTE PESEM ZGORAJ, izbrana je bila namreč tudi s strani žirije.

 

 

Matej Krevs

  MAGISTRALE

   (iz sonetnega venca Matejev pasijon)

 

    Martra Kristusova,

    Ah, ti bridkust velika

    Tega našiga krala,

    Edinega božiga sina,

    Je narvečja Božja gnada,

    Ena neizgruntana milost,

    V kteri kaže se ponižnost,

    Pa lubezen, vera, nada,

    A tudi trošt, de bomo vsi

    Sojih grehov hudih

    Ino smrti zveličani bli,

    Jeno skuz ta martra Božja

    Odrešeni od večniga ogna

    Najdli v raji platz per Bugi.

 

Vsem pesnicam in pesnikom se zahvaljujemo za sodelovanje v letošnjem natečaju ob 505. Trubarjevem rojstnem dnevu. Iskreno čestitamo avtoricam in avtorjem izbranih pesmi. Vseh devet bo objavljenih v posebnem poglavju v zborniku Pesem si 2014 ter v publikaciji Slovenskega protestantskega društva Lubi Slovenci.

Na uvodni fotografiji, ki jo je danes posnel Gregor Grešak na Trubarjevi domačiji na Rašici, lahko občudijete razcvetelost Trubarjeve vrtnice, ki jo je vzgojil dr. Matjaž Kmecl.

Želimo si, da bi naslednje leto spomin na očeta slovenske tiskane besede praznovali v še večjem številu. Vsem vam pa še veliko navdiha in pesmi v našem živem jeziku!