DIMNIKARJEVO SPODNJE PERILO
vsi otroci imajo lepljive prstke, ki jih neprestano
vtikajo staršem v zaspane, gomoljaste oči; in vsi
starši imajo lisaste možgane v katerih naveličano
premlevajo zaskrbljujoče vsakdanjosti. kot krote.
vsak dihur ima duh in vsaka lajdra svojo računico:
a nikogar ni, ki bi jim pisal slavospeve, nikogar ne
zanima, kako dimnikarjem dišijo spodnjice! svet je
lep, v vesolju se svetlika kot modra pomaranča, le
od blizu pokaže svoje škrbine, svojo kurjo polt.
in potem se na vsem lepem najde nekakšen nor
zvitorepec s slamnato krono in divjim psom, ki
si iz verzov skuje tomahavk in z dolgim mastnim
krempljem odstre sedem tančic z mozoljaste kože
tiste neveste, ki v kozmičnem kurbišču igra devico.
Auuuč ... 
Na, dimnikarjev gumb sprave ... 
Bombastična,
KIA
Mnogokrat uporabljena (a navidezna) bitka vsega proti enemu, (stereotipne) množice proti (majčkenemu) posamezniku je tu na nek način satirično parafrazirana. Ta vonj (čudaško zanimanje za detajl) poudarja obsedenost z marginalnostjo ... seveda ob spodnjicah najprej pomisliš na smrad, a dimnikarjeve dišijo ... Odškrnitev smešnih majhnosti in grotesknost pesmi se mi na koncu nekako pomanjša: tista tetka resnica deluje - hm, preveč predvidljivo - morda samo zaradi klišejskega zaključka zadnjega verza (ki sliši na ime resnica). Kaj praviš?
Poslano:
15. 06. 2013 ob 16:26
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 16:29
se strinjam, ana.
se bom pozabaval s tem, ko bom knjigo pripravljal za tisk.
zaenkrat pa sem zadnji verz zgolj razklišejil, oz. pomladil.
je bolje?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 14. 06. 2013 ob 09:04
- Prebrano 766 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 321.1
- Število ocen: 7