Nekoč, zapišem, na vroč poletni čas,

sijala tam škrlatna je modrina.

Ostalo - bilo je le za blag okras –

trenutek, sen, čarobna ta milina.

Tako sva stala tam sredi prostora,

brez časa čas, le hip kot droben stih.

Močno prevzela me je Aurora,

hipen hip, kot tale dih, takole tih.

Visoko v alfa stanju valovim

in iščem sladek sadež za utež,

po bolečini nje lepoti le strmim.

Samo povem ti: ljubim te - da veš.

Za vsak slučaj te spomniti želim.

Veš, saj veš, da zame nisi samo bež.

Vanja Čibej