Kaj naduto bi se nosil,

če si cel odet v brokat,

kdaj morda boš kruha prosil,

reven, suh, nič več bogat.

Bivanje je hud prepih –

in pred bogom smo vsi glih.

Težke bukve si študiral,

misliš, da si modrijan,

drugemu duhá zatiral

boj sploh preživet' je dan.

Moder al' neuk in tih …

no, pred bogom smo vsi glih.

Občuduješ mlado lice

v enem dvajsetih zrcal,

čuva status lepotice

barv, parfumov poln predal.   

Si poetu za navdih,                  

a pred bogom smo vsi glih.

Druga spretnost dala strojem

svojih žuljavih je rok,

dolgo že v življenju svojem

muči se za kruh otrok.

Sključen hrbet, bol in – vzdih …

no, pred bogom smo vsi glih.

Boljši sem, 'mam več pod palcem,

lepšo ljubico kot ti;

šteješ svoje vile, štal'ce,

strup zavisti naj gori.

Smrt šele nam dá oddih,

ko pred bogom smo vsi glih.

Drugi žremo se med sabo,

en si podredi cel trop,

mraz trpimo, hrano slabo,

slednjič reši nas – pokop;

pri ljudeh je kot pri psih,

a pred bogom smo vsi glih.

Trdna vrata. Sveti Peter

váruje nebeški ključ,

da kak ne bi jebiveter

brez zaslug prišel na luč.

»Vsi različni,« mrmra stih.

Ne, pred bogom smo vsi glih.

janakolaric