V raztrganinah jutra

si liževa rane,

ki imajo vulkanska

žrela iz katerih veje 

smrad po žveplu,

žrela iz katerih vrvi

nepregledna truma

smaragdnih mravelj,

žrela iz katerih ne bo

nikoli pritekla srčna kri. 

Žveplena povodenj

naju bo ugonobila

še preden se rane

zaskorjijo v brazgotine

in zaslepljene mravlje

bodo tedaj s svojimi okovanimi škornji

poteptale sonce,

ki je nekoč davno verjelo v naju.

V najino neznatno pesem.

Marko Skok - Mezopotamsky