Onemel sem od samote,

nenehno sam.

Včasih spustim v svojih pesmih 

vrisk duše.

Kakšenkrat tuljenje tišine

končno pojenja, a le za trenutek.

Kot namig. 

Kot upanje.

Kot žarek svetlobe v temi.

Ko ta trenutek mine,

mi gluho in nemo obstajanje

znova otopi čute, razdre misli.

Odvzame dih.

Izgine pravica do doživljaja, besede.

Zvoka.

Glasu.

Pozabim zven besed,

ne spoznam pomena,

izgubim smisel.

Vedno in za vedno.

Znova zavlada molk.

Brezzvočna groza.

Krik niča.

Tako sem onemel

od samote,

brezčasno in nenehno sam.

Le včasih,

vse redkeje,

spustim v svojih pesmih

vrisk utrujene duše. 

Marko Skok - Mezopotamsky