Končno se je odprlo nebo,

in me vase sprejelo,

končno imam čas zase,

Čas za naboj skritih strasti,

da lahko delam kar želim.

Napajam si dušo,

ki kipi iz mojih grudi.

Predolgo zamolčane besede odpiram

in jih izlivam  na papir.

V debelih plasteh odvaljam prah

in ožgana lica si mažem,

da zgladim razpoke v njih.

Osušene solze zbrišem,

končno pozabljen je jok.

Ne očitaj mi.

Preveč dvomov sem razblinila,

da sedaj lahko spokojno

brez zadržkov

gledam z višine,

na reko pod seboj.

levcek