Nedolžna, bela in v sebi
meglena, odpeta, snežna čipka.
Čvrsto stoji na oblaku sanj,
ki združeno pomešajo barve še
njenemu obrazu, ko si je rekla ...
ko mu bo rekla ... svoj bombažni,
puhasti in nič kosmati, večni DA!
Da, zanjo je lovil zlate kaplje,
zajel mavrico in stekel v belo
mlečno cesto, kot neustrašen duh,
ki se prikrade v vsako špranjo,
lino in odvod neskončnih Okeanov,
ki jih je zajela, stisnila v
lastni veter, zažema z nogami jez.

Klavdija KIA Zbičajnik