panaKeIA 7/8
Iz morja razburkanega,
s strelami preparana,
vsa tiha in ranjena,
v očeh siren lačna njega.
V temi je čakala mili znak,
tistih objemov in rok,
da stopil bi ob njen bok,
da razparal bi zadnji korak.
A narava se je po svoje igrala,
ni več ne bedela in ne spala,
kar nekje tam vmes je obvisela,
samo da bi njega ljubiti še smela.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Klavdija KIA Zbičajnik
- 06. 04. 2013 ob 15:14
- Prebrano 759 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 121.7
