Zakaj ne zaigraš na violino?

Se spomniš,

kako je pristno jokala

pod rahlim dotikom tvojih globin?

Zdaj sam bog ve, kako ječi

pod pritiskom sposojenih prstov.

Še kdaj pomisliš nanjo,

ko te zasrbi preteklost,

ki je še vedela, kdo si?

Še slišiš tiste pesmi,

še vidiš tiste slike,

ki so ti same lezle na papir,

ko si prestopala okvirje v sebi?

Zapoj ponovno s tistim glasom

moja ganljiva, skrivna ptica.

Zamenjala si dan za noč

(metulji letajo podnevi).

Utrujena sem od prižiganja luči,

da se mi (v veščo preoblečena)

ne izgubiš ponoči.

Moja nežna srna,

ki včasih postopaš s koraki volkov,

ne vedoč, da zobje, ki jih pokažeš,

režijo najbolj nate.

Daj, snežinka izgubljena,

pristani varno v svojo dlan

in se raztopi vase.

Odžejaj svoje hrepenenje,

da se srečaš, spet spoznaš.

Saj veš, da me imaš.

Saj veš, da te imam

(povsod s seboj).

A ljuba, kje si tista ti,

sprejeta v sebi?

Še ti zmorem kazati,

vztrajno te prepričevati,

v roza merkavo ovijati,

skrivoma se zate bati …

Vendar boš morala sama odkriti,

sama verjeti, sama sprejeti.

Sama se zlobnim demonom upreti ...

Ne vem, morda  je 

danes tisti dan,

ko bi se splačalo začeti?

platanas