pristopiš izza hrbta

že tvoja sapa naježi moje dlani

dotakneš se me z besedo

name zliješ svoj parfum

z barvicami posnemaš Picassa

ko rišeš svoj nasmeh pred mojimi očmi

vsa nedolžna upodabljaš izvir časa

kot v nebesih objameš moje roke

praviš naj ti sledim do konca

dvigneš me kot pero

odpelješ v neznano

citiraš pozabljene kipe Leonarda Da Vincija

na steno si posadila vrtnice

v prepihu kamor sva se podala

si zašepetala

ne boj se

pusti da uokvirim ta spomin

Matej_Krusic