Preveč tebe čaka name in premalo mene imaš. Če me sploh imaš. Kakor da bi tvoje besede izsušil svetal dež, zdaj samo še zamaknjeno pišeš. Nikamor se ti ne mudi. Vedno si znal ostati, vedno si znal, ampak nisi. Ker te je premalo v meni, blediš in usihaš. Tvoje dlani so ostale pozabljene na obalah severnega morja in zdaj jih iščeš, vsa ta leta hrepenenja po enem samem pravem dotiku, ki te opehari vsega in ti obljubi ptice obzorja, ki jim je vihar že zdavnaj razcefral krila. Oglušujoče šumenje neke reke te odnaša in vrtinči in njej ne moreš reči ne. Če bi odprl misli in v njih poiskal to, kar skrivaš sam pred seboj, bi te preplavila in zadušila in nikoli več ne bi obžaloval in nihče več te ne bi objokoval. Zato dvomiš, in bolj ko dvomiš, več tvojih čustev se razgubi med ostrim kamenjem, da najdejo novega lastnika, ki bo vedel, kdaj se nekoga prosi, naj odvrže staro življenje.

Veronika Šoster