Nekoč je živela mala deklica.
Z bingljajočimi nogami je,
ob veliki, prazni mizi,
čakala na večerjo,
ki je, znova in znova,
padala na tla.
Zlezla je odraslemu človeku v naročje.
V drobne dlani je lovila pijanske solze,
jih sušila z mrmranjem
in prepihom med rebri.
Pod odejo je prisluškovala
ritmu korakov vračanja
in grela premražena stopala
od stanja pred oknom v temi,
ob šepetanju molitve Sveti angel.
Nekaj je narobe s to sliko.
Odrasla žena hodi po prazni strugi,
prekrita z lastno senco
in v prazne dlani ne zmore loviti
otroških solz.
Poslano:
16. 03. 2013 ob 13:10
Spremenjeno:
16. 03. 2013 ob 13:18
Škrat? :)
ki mu je, znova in znova, -> ji?
padala na tla.
Na koncu bi jaz malo zamenjal vrstni red besed, da bi se lepše bralo:
in v prazne dlani ne zmore loviti
otroških solz.
Zelo žalostno lepa pesem. :)
Hvala, Prašeg, res je bolje :) in hvala za lepo oceno in izbor.
Zelo lepa pesem nastala iz žalostne podobe.....
Lep dan želim, inka
Všeč mi je. Zelo. Lep dan! P. :)
pesem , ki je kot ženska, ki hodi po prazni strugi, osenčena. Ta osenčenost nima negativnega predznaka, nasprotno - efektivni zaključek (polobrat, zasuk slike) po eni strani prekine pogled na sivo sliko z začetka pesmi(otroštva), po drugi strani pa ženska, ki jo prekrije lastna senca (tista, ki ji iz tega otroštva sledi), z nezmožnostjo lovljenja otroških solz samo sebe znova in znova lovi v večni začaran krog ...
Lp, lidija
Hvala, Lidija, za komentar in podčrtanko
Poslano:
18. 03. 2013 ob 00:51
Spremenjeno:
12. 04. 2013 ob 20:48
Evelina,
pesem pretrese,
a hkrati položi na srce zavedanje,
da se vzorci prenašajo, sploh
če jih starši niso sposobni (ne zmorejo, nočejo, ne znajo ...) pretrgati
in omogočiti otrokom
dostojno življenje.
Deklica je zrasla, a kot žena je še vedno tista nezmožna deklica,
ki ji manjka vso otroštvo, da bi lahko bila ...
LP,
KIA
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!