"Harmsovke", kot jih je poimenoval Rok Vevra, so na nek način moj izum, čeprav so prepisane od Daniila Harmsa.

Da pa se ne zapletam preveč, kdo to je, malo poguglajte. Na primer:

http://rbth.ru/arts/2013/02/03/daniil_kharms_master_of_deadpan_father_of_the_absurd_22427.html

Daniil Harms je umrl od lakote, zaprt v Stalinovi norišnici, leta 1942.

Jaz sem se prvič srečal z njim v mariborskih Dialogih leta 1984. Prevedel ga je izvrstno Drago Bajt.

Obstaja še ena fajna knjiga v hrvaščini Nule i ništice. To sem jaz bral in prepisoval od njega. :))

V slovensščini obstaja prevod njegovih del z naslovom: Zakon linča.

Literatura na cesti 2011 - Maribor Peter Rezman: Skok iz kože

http://www.youtube.com/watch?v=Z6gei1wPgXQ

Pozdravljen, Peter.

Ko bereš pesem, jo bereš kot celoto ali jo narežeš na koščke in jo po koščkih ješ? Kaj je tisto, kar te v pesmi prepriča? :)

Lea...

ja.

Enkrat je Franjo Frančič napisal: Proza je groza.

NIč. Treba je sedeti in pisati. Vsakih 45 minut pa spiti kozarec vina. Tako dolgo, da se strezniš. To, je preizkušena metoda Tomaža Kosmača. ;)

Kar se tiče Belega oblačka, pa je res nekaj posebnega in nekako se mi zdi, da je bila knjiga Skok iz kože ravno v tisti zgodbi prepoznaan kot presežek, kjer se jama v celoti spremni v metaforo za "temne sile v nas".... ki jih nosi vsak od nas.... Pač. Tako je.

Tea

hm....?

Ne vem kaj. Različno. Vsekakor pa se mi pogosto zdi, da je poleg "celote" zelo pomemben zaključni verz. Tam se pesem velikokrat postavi, ali poruši.

Imam pa tudi to "grdo" navado, da v "slabih" pesmih najdem dobre celote.... ki me tudi prevzamejo.

In še, Lea...

sem pa res izostril svoj okus za poezijo in včasih kar težko najdem, kar me prevzame, če pa se kaj takšnega pojavi, mi res ne uide.

Samo pozor: govorim o občutku. Tega se pa nalezeš, če veliko bereš in v bistvu sam odkrivaš tisto, kar ti je všeč. In da presežeš trende, ki jih tiščijo naprej založbe in kritiki.

Naj na tem mestu omenim tvoje ToPoPeRe, mini delavnice, ki pravzaprav niso bile izzvane s strani avtorjev, ki bi si želeli delati na pesmih, ampak si zaRezal vanje, ker so bile na vrhu bralske lestvice in so te po svoje zanimale organsko (kako in zakaj in kje izbruhnejo ;). Moram reči, da jih pogrešam(o). Za obujanje in spomin sem privlekla na dan eno (in da se ne bi kdo jezil, da ga izpostavljam, sem kar tisto o eni moji ;) Ne moreš. Se boš še kdaj lotil kake podobne obravnave? In še nekaj: na osnovi tega tvojega solo podviga smo v uredništvu sklenili, da bomo komentirali podčrtanke - torej, kaj v pesmih nas je prepričalo, da smo jo izbrali v uredniški izbor.

In še nasvet kako se izogniti (škodljivim) trendom:

Nikoli ne berite knjig, ki jih ni mogoče dobiti v knjižnici, ker so vse izposojene. Ziher so zanič... ;)

To zadnje je zelo dober nasvet :)

Ga že dolgo prakticiram:) 

Naj dodam, da imamo Slovenci veliko dobrih piscev, le ceniti jih ne znamo.

Glede dela na pesem.si in ToPoPeRe...

Moram reči, da sem skozi nekaj debat z različnimi pesniškimi kolegi malček povrtal po sebi in se vprašal, ali je res prav, da včasih tako na hitro, na prvi žogo, naklofamo na portal to, kar nam prileti v glavo. Saj ne rečem, da tisti hip ni iskreno, vedno tudi "dobronamerno", a ljudje smo različni, zato sem vsaj zanekrat, malo stopil na bremzo, ker mnogi na portalu pa v resnici še niso tako neobčutljivi, da jih kakšna "grobost" ne bi prizadela čisto osebno. To pa gotovo nikoli ni bil moj namen.

No, ko že omenjaš pesem.si - zanima me,  kako si nas našel, kako si ga otipaval in začutil in kako gledaš nanj zdaj, ko si tudi del uredništva?

Lea

Lea res je.

In tudi tu velja, skoraj pravilo, da zveneče ime samo po sebi še ne pomeni kvalitete. 

Nenazadnje je danes založniška politika ((beri nizki honorarji), narvanana tako, da terja od pisateljev (proze) skoraj hiperprodukcijo. Kvaliteta pa trpi. Samo za primer: najboljšo prozo zadnjih let sem skoraj praviloma našel med prvenkami JSKD, (Kramberger, Učakar, Rozman, Grm)... poiščite jih v knjižnicah. Boste videli, da so knjige še nedotaknjene. Vendar zelo kvalitetne, nenazadnje tudi zaradi skrbnega mentoriranja, ki je pač v tem sistemu Prvenk vgrajeno.

Pesem.si, ja...

Na portal me je pravzaprav usmerila Zalka Grabnar Kogoj, s katero sva bila tesna sodelavca v umetniški skupini PreGlej. Mislim, da je bilo to tam okoli 2010.

Potem sem hitro začel stegovati jezik na forumu in ljudem, za katere se mi je zdelo, da se splača, soliti pamet, čeprav sem v resnici pogosto še sam prav tako potreben te soli.

Mislim, da se je portal trdno zasidral v našem literarnem prostoru, čeprav ga večina »bralcev« poezije še vedno uvršča nekako v »drugo« ligo, ljubiteljstvo, ipd.

Se mi pa zdi zelo pomembno, da ta portal postaja tudi vhod v širši slovenski literarni prostor.

Zaznali smo pomen branja, ki pride pred pisanjem in med in po njem ... Zanima me, kaj bereš - v tem času, ali morda celo bolj ambiciozno: tvoja naj branja v poeziji / prozi / dramatiki - (ne dvomim, da bereš tudi dramatiko, za katero še bolj kot za poezijo velja, da jo berejo le tisti, ki jo pišejo in pa režiserji;)?

Nazadnje sem po nasvetu prijatelja prebral, (med branjem sem ugotovil, da ponovno) Camusovega Tujca. Nujno za prebrati!

Sicer pa je od poezije moj brevir Tretje oko Marka Kravosa, da Kosovelovih Integralov ne omenjam. Od sodobnikov me vedno znova fascinira Uroš Zupan in prevzela me je poezija Stanke Hrastelj. S posebno pozornostjo in presenečen nad izčiščenimi verzi sem v minulem obdobju prebral še Pajčevine moje drage prijateljice Brede Slavinec, s katero sva skupaj začela vstopati v literaturo, kot dva nadebudna mlada talenta daljnega leta 1982.

Sicer pa ne bi znal pisati brez prebiranja Kafke, Bulgakova, Jerofejevga, Cirila Kosmača in seveda odkritja nad odkritji: Daniila Harmsa, ki me je razsvetlil okoli leta 1985.

Kar se pa tiče dramatike, se mi zdi, da bi se morala bolj prebirati, saj zaradi reduciranosti na zapis dialogov, prav vzbuja fantazijo in v tem je, se mi zdi, štos. Da človek »vidi«, kaj bere.

Vsekakor pa je nujno, tudi zaradi aktualnosti, prebrati Jančarjev Veliki briljantni valček.

Zdaj pa k Zahodu jame, tvojem novem romanu. Zahod kot zaton, zahod kot stran neba. Jama kot podzemlje, kot neraziskani in temni del nas samih. Prej si govoril o koncih pesmi, meni se zdi tudi naslov pomemben in za moj okus znaš postaviti izjemno prefinjene naslove, ki obetajo, napovedujejo, so večplastni (tudi Skok iz kože je bil tak). Kako se počutiš ob izidu novega dela? Kaj je drugače kot recimo pri prvi knjigi ali kot pri Skoku?

Za več o knjigi (spremna beseda, povzetek vsebine) pa lahko obiščete spletno stran Založbe Goga iz Novega mesta.

Natašo Kramberger poznam, mislim, da mi je tudi Učakar znan, za ostala dva se trenutno ne spomnim. Natašin prvenec mi je bil izjemno všeč.

V knjižnici zelo rada brskam med manj poznanimi imeni. Najraje Slovenci. In velikokrat dobim nekaj, kar se še kako splača brat. 

Lea,

Janez Grm prihaja iz "Blatnikov šole kreativnega pisanja" in je izdal Prvenko Sinice sablje sladoled. Tak živc je in svež. Se splača poskusit. Če ti bo sedel ga boš "požrla", če ne pa človek itak odloži knjigo pod 10-tih straneh.

Gregor Rozman je pa čisto druge vrste tič in je tak internetni pisatelj (ima tudi zanimiv blog), kot bi ga potegnil iz digitalnega forumskega omrežja, in zelo sočen. Priporočam oba.