Ne moreš avtor
Ana
Porenta
Pri tej pesmi me posebej vznemirja negiranje, skoraj aksiomsko
določene pozitivne vloge pesmi/poezije, negiranje poetične moči, ki
pa dejansko nastopi, ko se poezija sooči z gluhostjo (tega
sveta?)
Lopne me po glavi (tudi) kot pesnika, češ, hej, kaj si domišljaš,
besede so se zadušile in potem pade še ta agresivni
»
bumbum«, da ni več nobenega dvoma. Ne moreš ga zbuditi,
kdor noče slišati (poezije).
Nizanje glagolov:
zadušile-potemnile-zgostile-razredčile-odtujile-zadušile v
delu pesmi, ki jih preseka udarec »
bumbum« samo po sebi
razkriva prej omenjeno nemoč, čisto slogovno pa se mi zdijo
nedosledni. Dobro bi bilo, kot je v smislu nasprotja, izraženega v
paru
zgostile-razredčile, le-to postalo pravilo tudi za
pare verzov pred in po tem. Nedoslednost se pokaže tudi v ponovitvi
glagola
zadušiti
Če bi bilo to urejeno, bi bilo kljub eni sami kitici še laže ločiti
tri stopnje te pesmi:
prvi del – prvih
šest verzov,
drugi del naslednja dva in
tretji del pesmi tvorijo trije zadnji
verzi. (Še posebej učinkovito bi bilo, če bi v prvih šestih verzih
uspeli začutiti tudi stopnjevanje takšnih parov....)
S temi tremi deli je postavljena trdna dramaturška struktura pesmi,
ki v takšni vrsti poezije po mojem prepričanju ne sme
manjkati.
Tudi vsebinsko ta pesem deluje »zrcalno« na poezijo, kar ni tako
pogost pojav in je značilen za vprašanja –
čemu sploh
umetnost in poezija (?) še posebej. In ravno v tej
točki se vzpostavi živčno vznemirjenje, navedeno na začetku, saj me
pesem pripelje na rob smisla poezije, kot takšne.