Super, Peter

bom iskala in bom požirala v to sem prepričana. In tvoje najnovejše se bom tudi kmalu lotila.

Tudi poezija Marka Kravosa in Stanke Hrastelj mi je všeč, da o Urošu Zupanu ne pozabim napisati, da je zame eden najboljših pesnikov. Srečko Kosovel, pa je nekaj posebnega, tako mlad je umrl, a njegova dediščina je zelo bogata.

Kosmač mi je všeč že iz osnovne šole.

Zahod jame.

Seveda, keč je v naslovu. Jama zahaja, oziroma se potaplja v (sivi) drek, je pa seveda tudi to "parfraza", ker je velenjski rudnik dejansko (bil) razdeljen na jame Sever, Jug, Vzhod in Zahod, ter še nekaj drugih imen je bilo.

"Zgodba" je v bistvu ljubezenska, kakorkoli obračamo in sicer gre za dve ljubezni glavnega junaka. Obe po svoje nesrečni. ljubezen do jame in tlečo ljubezen do kamratove žene. Potem pa kamrata Jama ubije in imamo zaplet... ;)

Naj se ob tej priliki zahvalim še "naši" Kerstin, ki mi je v romanu prevedla velenjščino v koroščino, saj v romanu nastopita tudi dva ženska lika, rojena v Aleksandrini soseski... :)

Lea... no vidiš, da smo iz iste štale.

danes, ko znaš postaviti in obvladaš strukturo in teksturo besedil, bi se še spustil v pisanje pesmi, morda zbirke, ki bi bila v naprej zastavljena. se kdaj vprašaš kako bi se dalo napisati knjigo iz samih pesmi - na prozni način. 

ali "načrt knjige" dlje gradiš, ali se ti osnovni momenti (pretok) postavijo kot vozlišča konstrukcije, potem pa le raziskuješ pogoje med njimi, ali besedilo raste skozi svoje "prevoje" (v kolikšnem okviru pustiš da besedilo "podivja" - kako ga držiš v vajetih). Kompozicija namiguje na sestavine, elemente ... so te iz prebliskov ali rastejo med sabo - ali besedila soočaš sama s seboj kdaj na poti, te kdaj preseneti sam tok misli, pisanja ... v kolikšni meri imaš odprta okna, da te prepih ne moti

;)   

Vidiš, takele podrobnosti so pa vedno zanimive - imaš občutek, kot da lahko pokukaš v laboratorij pred eksplozijo. Imaš še kak tak zanimiv spomin / dogodek, povezan s tvojimi knjigami / izidi / predstavitvami? Ob tem se vedno spomnim na Rozo, ki otrokom na bralni znački rad pove, da so ga že vprašali, kdaj je umrl;)

Pozdravljen, Peter,

čestitke k opusu in aktualno k pravkar izdanemu romanu, ki ga te dneve tudi sama prebiram. (Kot lektorica se moram tu obregniti v slabo opravljeno delo - škoda za knjigo, ki je vredna pravega lektorja. To je kompliment. :))

Kot bralka - ja, na momente kar obstrmiš in prebereš kako poved, odlomek po večkrat, takrat začutiš presežnost in užitek ob branju, neprimerljiv s čim drugim. Na sploh se mi zdi zgodba zelo dobra, pošteno pa priznam, da me moti njena "žargonskost". Pa ne z jezikovnega (lektorskega) stališča, sploh ne! To daje zadevi poseben, dragocen "žmoht". Pač pa - s stališča bralke, ki je v teh rudniških zadevah pač amaterka in za večino izrazov nima pojma, kaj pomenijo. Saj "skačem" nazaj v Slovarček, pogosto, nekatere besede moram večkrat raziskati, žal pa vseh besed v Slovarčku ni. In ko se pretirano nakopičijo v enem stavku, je kriza  :)) - sploh ne razumem, kaj sem prebrala. To je moja edina pripomba na sicer super roman, ki ga priporočam v branje vsem tistim bralcem, ki so do grla siti (oz. nikoli niso "prebavljali", hehe) raznih Holtovih pa Quickovih pa vampirijad pa 50 odtenkov groze (ali kako že, haha).

Skratka - če bi knjigo urejala jaz, bi ti kot "hudičeva odvetnica" (več o tej zanimivi temi tukaj: http://med.over.net/forum5/read.php?33,8308610 ) priporočila, da majčkeno "omiliš" ali nekako olajšaš laičnemu bralcu tiste odseke besedila, ki so resnično prav, hm, "iz foha". Zdi se mi namreč, da je super, da slovenskemu bralcu približaš to "obrt", rudarstvo, rudarjenje, rudnik, rudarje itd., da pa bi zaradi nerazumevanja utegnil kak bralec obupati oz. pač preskočiti prezahtevne odlomke. - Kaj bi rekel k temu?

Lp in veliko navdiha in delodiša še naprej,

Kerstin

Pozdravljen Peter,

vidim da se veliko ukvarjaš s pisanjem in da ti odlično gre.

Zanima me, si pisal in bral pesmi še takrat ko si bil v osnovni šoli

oz. kdaj si začel pisati.

Lep večer želim, hope

Jure... bom kar ostal pri zadnji knjigi in glede odprtosti ter tistega občutka, ko te po sicer v naprej določenih tirih v nekem trenutku pisanje kar potegne, požre, vsesa, ko se ti zdi, da ne pišeš ti, ampka nekaj, kar je nad tabo, ... ja v Zahodu jame so trije taki pasusui, ki sem jih spisal tako, da tistih trenutkov ne bi menjal za nič na svetu.

Sicer pa je tak experiment s pesmimi, ki bi jih zlagali "v prozo" tudi po svoje opravljen. Vem kar za dva, če ne celo tri take poskuse sodobnikov. (Lainšček, Žabot, N. Kramberger).

o zanimivo, hvala.  všeč mi je ker znaš pisati, in da poznaš veliko napisanega. seveda je vsega preveč, ampak tvoji "predlogi" mi že dišijo :) lp

Aleksandra... zanimvo se mi zdi tvoje mnenje in moram reči, da nisi edina in ravno iz lektorskih krogov, sem imel pred kratkim en pogovor s kolegico, ki prevaja in lektorira in je pojamrala, da ima poln kufer teh žargonskih knjig in da je že prav lačna ene poštene knjige, v "lepi" slovenščini.

Kaj naj rečem. Zdaj je, kar je.  Meni se je zdelo vredno zapisati (in ohraniti) celo vrtso teh knapovskih besed, ki pa zaradi spreminjanja tehnoilogije odkopavanja premoga v velenju tudi izginjajo in se pozabljajo. Res je ta plast romana gotovo mučna, in jaz sem že nekajkrat komentiral, da je drugo poglavje (Kateu) test zdržljivosti, a ko sem nekaj odlomkov prebral na glas ljudem, ki so to in takšno (zdaj že izginjajočo) jamo živeli, so se kar stopili. To pa je ta druga plat medalje. Seveda to ni bil moj glavni namen (ohranjanje besednega zaklada), a kot pripoved neki generaciji velenjskih knapov, se mi zdi, da bi ne bilo toliko pristnosti, če bi zadevo spravil v knjižno slovenščino.

Sem pa vesel tvoje vzpodbude na med.over.net (sem jo že videl ;))... 

Jure... naj te omenjeni pisci in njihovo delo ne odvrnejo od namere. Malo pokukaj, boš videl, če sploh govoriva o isti stvari... ;)

Urednikovanje je pomemben del tvojega življenja, si sourednik Hotenj, sodeluješ z revijo Mentor, s pesem.si, mentorsko si veliko delal v živo na različnih delavnicah in srečanjih, ki jih večinoma prireja JSKD.
Meni je v tem kontekstu zelo zanimiva tale tvoja pesem:

Kukalo v pesniško svetovalnico mojstra pevca pevcev I
pilim
pilim pilim
pilim pilim pilim

pilim
pilim pesem

pilim
pilim pilim
pilim pilim pilim

ta pesem
je sedaj
popolnoma

izpiljena
izpeljana
izpol(n)jena
izpuljena
izpaljena

Kako gledaš na uredniško in mentorsko delo? Se ti zdi, da je to izključujoče ali podobno ali bolje: kje so razlike in katere lastnosti človeka se ti zdijo za vsako od teh dveh vlog pomembne(jše)? Morda je pesem.si malce nenavaden, ker se ti dve vlogi združujeta (zaradi samega načina objav, možnosti komunikacije in dela na pesmi tako rekoč v živo)?
 

Black Hope... v bistvu se spominjam prvih poskusov pisanja v času poklicne šole.

Prve objave, takih na pol socrealističlnih koračnic po zgledu Majakovskega in Kajuha pa sem objavljal v poznih sedemdesetih letih v rudniškem informatoirju. Saj se spomniš, da je v prejšnjih časih vsaka fabrika imela svoj časopis. Velenjski rudnik je imel kar dva.

Pravo odkritje in ene sorte prelomnica pa sta v mojem branju pomenila že omenjena Franc Kafka (predvsem roman Grad in Amerika) in Kosovelovi Integrali.

Ampak to sem odkril relativno "pozno". Pri svojih 20-tih letih.... Kosovel je imel neverjeten in nenadomestljiv opus do svojega 22-tega leta življenja, ko sem jaz pri teh letih šele dobro vzel knjige v roke!

Ana, glede urednikovanja in mentorskega dela, lahko danes lahko, da je šlo pri tem za posebne vrste predrznost, da sem se kot »samouk« po svoje res ukvarjal in se še, z vsem naštetim. Če bi s tem začenjal danes, pri teh izkušnjah in poznavanju stvari, je vprašanje, če bi še imel to korajžo.

Pesem.si je res glede tega specifičen, ker gre vse precej hitro in če želi biti človek vsaj približno odort za vse, je delo (vsaj moje) pogosto tudi površno. Nekaj sem o tem nocoj že pisal...

Pravo uredniško in mentorsko delo pa se v bistvu dogaja na štiri oči in najbolje v živo. Pogosto na robu ali v konfliktu, na način da daješ in jemlješ, skratka intenzivno. In za to mora biti pripravljenost na obeh stranbeh in tisti, ki je "mentoriran" ali "urejevaan", se ne sme čutiti podrejenega in obratno. Mentor/urednik se ne sme čutiti nadrejenega. Tako pač jaz gledam na to. Najbrž pa to ne more biti pravilo.

bom - ne vem pa gre že za namero ;) neko slutenje - sicer potrebujem kar lep čas da odveslam iz "znanih" zalivov, a se bom moral naučiti križatiti. ne moreš zapičiti zastavice na otok, kjer stoji že cela župnija. pa zastavice niso moj namen.

govoril si o trenutkih pisanja, ki jih ne bi menjal nikoli. mislim, da te razumem. se še presenetiš ? ti pisanje predstavlja iskanja ali najdevanja - ali je pisanje kar soočenje. te kdaj sreča življenje, ki si ga skrbno redil v kakšni knjigi - inteziteta in vztrajnost misli včasih prebija svetove. imaš tudi take momente, ki jih ne bi menjal ;) ?

Ja... Beli oblaček v Skoku iz kože je bil pa izkušnja, ki se je dolgo vlekla za mano, kot mora.

Jaz se nikoli nisem sekirall, če sem kasneje odkril, da sem počel nekaj, kar je nekdo pisal že pred mano. Še ponosen sem bil na to, da sem ujel kakšne "esence" velikih umetnikov pred mano.

Jaz sem pa opazil, Peter, da občasno na internetu objaviš tudi kak video. Tale mi je še posebej všeč

http://www.youtube.com/watch?v=A2VXSphtjag

Iiiiiiii... To ja pa od včeraj!

lepo (priden) si sam nastavil semena

Torej obstajajo tudi druge reči, s katerimi se poleg pisanja ukvarjaš ;) S čim si polniš baterije?