Rekel je
Rekel je: ˝A boš kej lepga povedala?˝
Pa sem mu prebrala pesem o življenju, smrti in ljubezni.
Govorila sem o odru in lučeh,
o cvetju in gnijoči travi.
Zavila sem naju v meglice,
na dnu reke sva grizla kamen,
polizala sem kaplje iz njegovega telesa
potem sva gola tekla
ob čredi konj.
Govorila sem o besedi brez zvoka
in bližini.
Zdelo se mi je,
da me sploh ne posluša.
Poslano:
08. 03. 2013 ob 20:57
Spremenjeno:
09. 03. 2013 ob 17:41
Všeč mi je ta prvinskost,
ki veje iz pesmi.
Včasih oči ne vidijo, ker zgolj poslušajo.
Včasih poslušamo, pa nič ne vidimo.
Začetki zvez, vez ...
Še več takšnih pesmi ti želim,
KIA 
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: taja
- 08. 03. 2013 ob 17:05
- Prebrano 681 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 186.32
- Število ocen: 6