Hvala, Ana za to možnost.
Pesem, ki sem ji dodala še haiku, govori o resničnem spominu, ki postaja vedno bolj živ. Pod naslovom Jaslice sem jo objavila, kot del cikla Hiša ob potoku. Dogodek, ki ga opisujem je nekoliko "pocukan", a tega ne morem spremeniti, zgodilo se je.

In kako se je letos ponovno prikradel vame? Počasnica, kot znam biti, sem brez vaske sile kuhala štruklje. Tako, da sem bila prepozna za pohod z baklami, ki mi res veliko pomeni, nisem ga hotela zamuditi, zato sem odhitela skozi pršečo meglo v temen večer. Prav tisti delček poti, ko sem sama hitela za pohodniki je bil zelo lep (vesela sem, da sem si ga omogočila doživeti).

Božični večer

decembrska noč
drobna kaplja mi vrača
delček otroštva

~~~

deklica steče
po tlakovanem pločniku votlo odmeva
pred izložbo knjigarne si oddahne
jaslice so še vedno tam

poišče mamine oči
ona nemo odkima

zimski piš
se ujedljivo pretaka med goriškimi palačami
zapleta se v porajajočo temo
kot zgoščen hlad
se jima tihotapi pod obleko

tiho pristopi sključen starček
poboža kodrasto glavico
in stopi v trgovino
pokaže na jaslice poželenja

na lesenem pultu zazvoni velika izrezljana blagajna
tresoča roka odšteva lire

mami je nerodno
zardeva
jeclja
ne
ne
saj ni treba
stare so še čisto dobre

otrok žari
stiska zavoj

izmozgan obraz se zguba v nasmeh
potem samo še govori
o vojni
Dachauu
smrti
ki mu je ukradla družino

kaj mu bo denar

bodi dobra mala
in moli

Naj dodam še povezavo v cikel Hiša ob potoku (Jaslice).

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/32691/hisa_ob_potoku_3#.UNsKwGJdm-c

Lp, Lea

ob prvi obletnici objave

Na današnji dan sem se spomnil na tole svojo:

JAZ, ŽENSKA

NEGATIVNA PESEM

Življenje - služba,

zoprna obveznost,

prometna gužva,

odgovornost, treznost.

Življenje, ustrahljivo,

kot majceno ščene,

poscano in smrdljivo

po kotih skriva se.

Življenje, miloščina,

mezda, ki se nam en drek

izplača;

da smrt se zdi nam

včasih kot zaslužek,

kot trinajsta plača.

Voznikova pesem

                         po F.G. Lorci

Cordoba.
Zarjavela in stara.

Mašina črna, kilometrina velika
in luknje v mojih odbijačih.
Čeprav poznam vse trike,
nikdar ne registriram Cordobe.

Na avtocesti, v vetru
mašina črna, lučka za bencin rdeča.
Smrt me oprezuje
na sedežu v Cordobi.

Joj, kako spolzka je cesta!
Joj, moja vrla limuzina!
Joj, ko me smrt pričakuje
na sedežu v Cordobi!

Cordoba.
Zarjavela in stara.

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/8621/spomini

Spomini

Draga Ajda, dirnuta sam... danas je dan za suze!  Pišem knjigu i upravo danas sam dodirnula sjećanje na svog prvog kućnog ljubimca, bijelu maltezericu Bellu, koju sam jako voljela. Pišući o njoj sam se evo danas nakon mnogo godina isplakala... i sad slučajno za predah otvorim ovaj naš svijet i pronađem tebe sa sličnim mislima... suze su kristalizatori ljubavnog bola i neka ih, one nas kristaliziraju u viši uzvišeniji svijet s pogledom od gore - zato ja često plačem.... i zato sam sada s tobom...

Srčani pozdrav,

vida

Ajda, naj te tu prisrčno objamem :)

Lp, Lea

Hvala za besede, tebi Vida in Lea.

lp, ajda

Ajda, odšel je, a je tu, s teboj, v mislih vedno, danes pa še posebno, nocoj mislim nate, 

 iskren objem  Ida

Ida, hvala za lepe besede. Ja, danes sem res rabila objem, mi pa pomenijo virtualni objemi tudi veliko.

 lp, ajda

Ajda, ti pošiljam tudi sam en topel objem. lp, marko

Hvala ti!

lp, ajda

KAKO SEM UKRADEL SREČO SREČI

ukradel sem jo
sedaj jo skrivam
bežim z njo
nimam mirnega spanca
pogledujem čez ramo
ves prestrašen
se potim ob sirenah

a jo imam
s teboj
z ljubeznijo
s srečo

moja sreča je nedotakljiva
neprenosljiva
neskončno nalezljiva
neizmerna

lopov sem
tat
brez zapora
brez verig
s srcem
nasmehom
in srečo s teboj

Zakaj nisem slikar

Nisem slikar, ampak delavec.

Zakaj? Prepričan sem, da bi bil raje

slikar, pa vendar nisem. No, poglejte,

na primer, Simon Jugovic

ravno začenja novo sliko. Skočim k njemu.

"Sedi in si nalij," pravi.

Pijem. Pijeva. Dvignem

pogled. "Samega sebe imaš na sliki."

"Ja, nekaj je pač moralo biti"

"Aha" Grem in dnevi tečejo

in spet se oglasim. Slika

napreduje, grem, dnevi

minevajo. Skočim k njemu. Slika

je končana. "Kje pa je tvoj AVTOPORTRET?"

Od njega so ostale samo

črke. "Bil sem odveč", pojasni Simon.

Pa jaz? Nekega dne mi pade na pamet,

da bi se naslikal. Narišem skico

svojega obraza. Narišem risbo

svojega obraza. Kmalu imam

cel zvezek poln svojih podob.

In še en. Treba pa bo še

mnogo, ne lastnih podob, marveč

groznih poskusov lastnih podob, ki pričajo

o tem, kako hudo je živeti. Dnevi minevajo.

Stvar je  celo v barvi, toda, žal, res nisem slikar. Moja

podoba je končana, jaz pa še vedno

nisem niti približno zadel samega sebe. Tako

imam dvajset slik na katerih me ni.

Dam jim naslov LASTNE PODOBE. In nekega dne

zagledam v galeriji Simonovo sliko,

ki se imenuje AVTOPORTRET.

Nagrobni napis, lastni

Tu počiva Matej Krevs, proletar,

nedelski slikar in stihoklepar,

nesojeni lomilec ženskih src,

ki je umrl od klofut in brc,

osamljen, ubog in nepotešen

je bil še s trdim v ta grob položen.

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/35600/senryu_01#.UVc0NhzdcuA

Senryu 01

Kratke majice.
Moškim jemljejo sapo
pomladni popki.

moja prva na Pesem.si danes praznuje 2. rojstni dan :))  

lp, okto

Dobra je, še danes se jo spomnim, letos ne bo še kratkih majic:)

lp, adisa

Hvala, adisa! 

lp, okto

Okto, vesela sem, da si nam ponovno postregel z njo:) Mnjam, mnjam, ...

Lp, Lea