krasno Svit -  čestitka!

... le ego skrbi, da se v morju ne izgubi.

lp, vida

Hvala Vida.

Ves čas me Nekdo vztrajno spodnaša, ne vem kaj ga tare ?

Saj tudi mene nekdo, tudi jaz ne vem kaj ga tare...

lp, Karmen

sol skrbi da ostajam zbegan ?

premočno

Zakaj si zbegan Marko ?

-- pardon - sem si vzel kot nadaljevanje oz. povzetek pesmi.

Ego ostaja za sol? Da je ocean lep in bisernast jo je dobro pomešati z vso vodo v njem.

zakaj ego - meni se zdi da ne sodi več  v to morje.

o zdravem egu - pa ne verjamem, da se da reči kakšno pametno.

Sol je nujna kakor ego, gorje (mu) če se spridi.
Toda sredi oceana lahko umrem od žeje,
sol izboljša jedem okus.
Za preživetje rabimo "sladko vodo", ki izhlapi iz ogromnega bazena oceana , le 2% jo je, zato jo primerjam z zavestjo, kajti le ona lahko osmisli bivanje in omogoči rast.

Svit, zanimivo razmišljanje o nezavednem. Prvi dve vrstici razumem, potem pa se mi začne moje dojemanje razkrajati ali pa razsoljevati. Če uporabljaš "razsoljen" v pomenu "z odvzeto soljo" (torej razsoljena voda, ne razsoljeno meso), potem bi si upala, podobno kot marko p., razmišljati, da zavest in ego nimata kaj iskati v tem morju. Brez soli se hitro izgubita v morju nezavednega. In to je verjetno tisto Nekaj, kar spodnaša razsoljene kapljice zavesti - vseskozi vanje prodira sol nezavednega, ne morejo ostati "sladke". Razsoljena kaplja se verjetno težko zaveda neskončnega duha?  Ne razumem zadnje vrstice "le ego skrbi, da se v morju ne izgubi" ... za koga ali kaj skrbi ego, da se ne izgubi? Ego ni najbolj skrben razen zase  ...

ja verjetno,

ne vem kako lahko ego skrbi, da se neskončen duh ne izgubi. Ego je svinčena kapa, ki kljub naporu da je že rešeto - zapira. Določa. To naj tudi bi, skrbel za osnovno informacijo skozi občutek lastnega življenja. Od tam je pot vihrava.
Biti tisti kos soli v tisti kaplji, ki je sicer čista - le v toliko, da se sama zase zna postavit, zlit v morju oceana ... Ja ...
ego pa je še vedno beseda, ki v kontekstu z duhom nosi šahovsko partijo v kateri duh zeha. (moj). Ego pride v poštev, če se gremo igrat z avtomobilčki - a tam je moj duh zmajast.

Zanimivo,

lp

marko

Jupiter, Marko,
z "razsoljen" mislim na to, da voda izhlapi in postane pitna, s cisternami oblakov pa jo vetrovi dovažajo kamor je treba.
Brez ega bi bili povsem nemočni, nujen je za vsakogaršnjo avtonomijo, toda kakor je presoljena hrana neužitna, je premočan ego poguben. Torej iščemo prava razmerja, ki nam jih Narava perfektno ponuja, od nas je odvisno kako bo na tem svetu, saj smo soupravitelji skupnih dobrin, ne pa gospodarji.
Hvala za stik.

Ja, sem potem videla, da je mišljeno tisto, kar gre v "vaz-duh" :)