Pod stopali
se drstijo zvezde na situ
spodnjega neba.
Na čelu
odsevajo žadaste amebe
gornjega neba.
Proti korenom turkizne beline
švigne jata planktona.
V intervalih spuščam zračne bisere.
Z mikroskopskim vidom
spremljam migetanje vrvnih vlaken.
Pršijo nasedle ogrlice zraka.
Oprijemam se napete vrvi.
Kdo jo drži? Kdo jo drži?
Spodaj, zgoraj,
da je trdna kot plesni drog.
Okrog tvojega trupa
se ovijam v čeveljcih
z ledenimi podplati
za grenlandski tango.
Črne plavuti vzvalovijo
ob glasbi orjaških kitov.
Filigranski led na izrezu
je samo za tvoje čudenje.
Iščem
težišče.
Da bi se vrtela,
vrtela krog tvoje osi.
Še prej ti prišepnem,
čisto od blizu,
na tople dlačice ušesne školjke:
Med plesom ne spuščaj moje dlani.
Poslano:
19. 11. 2012 ob 09:56
Spremenjeno:
19. 11. 2012 ob 10:25
Bp, tako je to. Arhetipi ad infinitum. Pesniški subjekt je z raznimi mutacijami osebnega glasu razvil tudi škrge, da mu ni treba več po zrak na površje. Tudi glede uporabnosti napete vrvi se nisi zmotil:
Poslano:
19. 11. 2012 ob 11:16
Spremenjeno:
19. 11. 2012 ob 11:18
Poslano:
19. 11. 2012 ob 16:10
Spremenjeno:
19. 11. 2012 ob 16:11
Vdor realnega v Minnesang
Vse dokler je ne obsije zeleno sonce,
se počuti kot Schrödingerjeva mačka.
Njegov Minensang jo odreši večne dileme.
Mislila sem Realno. O objektivnosti vpogleda v (zgodovinsko) realnost (največkrat) ne odloča čas, ki naj bi ga odmerili testiranju konsistentnih zgodovin, že prej posežejo vmes strukture, ki nimajo nobene zveze z eksperimentom, razen mogoče tega, da so pokrovitelji eksperimenta. In res je, v interakciji prihajo do distorzij v komunikaciji ne samo zaradi izgube informacij, temveč tudi zaradi specifično odbranih, ki predstavljajo (nezavedni) izziv za vpletene v interakciji. Tu na severu je pozimi res bolj švoh zabava, pa radi odpiramo kakšno škatlo (vedno eno in isto) in se ob tem neznansko čudimo, kaj da smo v njej našli. Tako nam hitreje mineva zimski čas.
Poslano:
19. 11. 2012 ob 19:26
Spremenjeno:
20. 11. 2012 ob 07:43
Jest sem ostal pri simbolnem realnem. Imaginarno realno in realno realno mi, kot pričajo tudi ocene tukaj, ne gresta preveč izpod tipkovnice. Ne bi se čudil, če bi se kaj križalo z imaginarnim.
Ob tej razlagi si laže predstavljam realno s tvoje perspektive. Jaz pa imam določeno distanco do Simbolno realnega in očitno opazujeva realno z različnih pozicij. Vse je na neki ravni realno, smisel realnega pa se vzpostavlja ... že kje. Včasih ga jaz iščem tudi na dnu Imaginarnega/Realnega oceana. Identitete ocenodajalcev ne preverjam. Lp!
Odlična, očarljiva,
če odmislim nekaj rim na 'i': vrvi, oči, osi, dlani.
LP, mcv
bp, Jupiter!
Spremljam vajino diskusijo, kukam iz teme in počasi dojemam, da so vajini komentarji krasen primer kvantne fizike na klasičnem nivoju. Verjetno si je vsak od vaju, tako si predstavljam, izluščil lasten niz konsistentnih misli, realnost pa je dosti bolj kompleksna kot katerakoli končna vsota posameznikov.
bp, zavidam ti če lahko tekoče prebereš linkani članek na wikipediji, jaz sem sicer precej zarjavel in nepodkovan v sodobnem kvantnomehaničnem simbolizmu, sem pa trmast do amena. moja neuresničena zgodovina, ki je pridobila verjetnost nič, se upira. ne maram kvantne dekoherence, čeprav se mi zdi da postaja vse bolj sprejeta interpretacija ? jaz sem bolj tisti Penrosov fanatik.
Poslano:
19. 11. 2012 ob 21:17
Spremenjeno:
19. 11. 2012 ob 21:32
Y, hvala za kapljico ali - mogoče primernejše za ta metakomentar - kvantum modrosti. Se sicer trudim, da ne bi (preveč) kvantala ....
Dragi Modri cvet,
hvala za mnenje in za opažanja glede rim. Prvi dve sta bili nehoteni, zadnji dve (osi, dlani) pa postavljeni s posebnim namenom.
Lep pozdrav vsem,
Jupiter!
PS Dve rimi (vrvi, oči) sem spremenila, mogoče je zdaj celo boljše ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!