Ko sonce lenobno drsi v siesto,
jaz, tjulenj lahkoudi
s kalejdoskopom v gobcu,
rad skačem s plošče na ploščo.
Ristanc, ristanc!

Cero – iluliaq.
Skočim na ploščo,
kjer se najlepše utrinjajo kristali. Tam!
Hop, tjulenj lahkoudi!

Uno – jäävuori.
Dos – jäämägi.
Tres – jéghegy.

Med preskakovanjem
semtertja
naletim na posebneža.
V bližini moje plošče
na gladino privre mož
s potapljaško masko
čez izbuljene oči
in golfpalico med zobmi,
v srebrno svetlikajočem se (sivem?) suknjiču,
v biserni srajci z rdečim jezikom
in v oprijeto zgubanih hlačah.
Včasih ga vidim,
kako na oddaljeni plošči
pritrkava palico
k trdno stisnjeni snežni kepi.
Razmišlja,
kako naj zamahne,
da bo zadel vrh ledene gore.
Jaz, tjulenj lahkoudi,
tedaj počivam v soncu
na svoji plošči
in leno ugibam,
ali mu bo uspelo.
Včasih kepica zaide v globino.
Tedaj se mož navajeno prepriča,
ali ga še opazujem.
Na sredo plošče odloži klobuk,
zraven postavi črne lakaste čevlje
in v klobko zvite temne nogavice.
Nadene si masko
in s palico v roki
čofne v turkizno ogledalo.
Doslej se je še vedno vrnil brez kepe. Tam!
Hop, tjulenj lahkoudi!

Cuatro – buzdağı.
Cinco – borgarisjaki.

Največkrat pa ga vidim
kot mroža,
zamišljenega nad usodo,
kako tlači lovski stolček
na eni od plošč
in namaka trnek v vodo.
Jaz, tjulenj lahkoudi,
sedim na popoldanski plošči
in se gledava.
On mene, jaz njega.
Se gledava.
Včasih se meni blešči,
včasih pa njemu.
S pogledom premerim
od dlani premočeno vrv.
In se spet zazrem
v njegove oči. Ali nos.
Mogoče se motim,
ampak pogosto se mi zazdi,
kot da bi mi z nosom odkimal. Tam!
Hop, tjulenj lahkoudi!

Seis – isbjerg.
Siete – eisberg.
Ocho – heisenberg.

Hopla, zdaj sva pa skupaj!
Paziti moram,
da z odrivom
ne bo zamaknil pisanega vzorca,
ki ga že od najgloblje noči
prenašam v gobcu. Tam!

Jupiter! Silvana Orel Kos