Preveliko nebo
Odrevenela ledina izpljune
okleščeno čelo doma,
na pragu je razsuta gomila obljub.
Čuden mir se preliva
preko razčlovečenega portona.
Skobec zareže skozi redko mleko.
Razpotegnjena slutnja se odveže
in prekobali skozi bele žile,
ki prevajajo hlad.
Preveliko nebo se rdečí.
V lazu so naslikane molčeče trave;
njih iskrivost obvisi na obronkih.
Rečna bregova čebljata tjavdan,
napito ostenje obroblja boke
drvarnice z lepo zloženimi namerami.
Svisli zevajo v prazno.
Dokončnosti ni videti.
Cesta se izgublja v špici trikotnika.
Je tam konec?
Trpkost se zrašča z velbom,
nekdo še misli na kraj,
kjer se krevljasti bezeg za vogalom
kiti z zimskim srebrom.
* pesem je objavljena v zborniku V zavetju besede 2012, zato jo ponovno objavljam.
Poslano:
18. 11. 2012 ob 20:22
Spremenjeno:
18. 11. 2012 ob 20:47
Poleg te pesmi sta v zborniku tudi tukaj podčrtani pesmi Ko je struga imela vodo in Pelinov čaj.
Sicer pa je tričetrt zbornika namenjeno prozi.
Na srečo je nebo vedno večje od pričakovanj.
Pesem, kot upanje, pa nikoli ne odneha...
Trpka pesem, tudi zven in ritem te pesmi sta trda, še posebej v prvi polovici, zasekata, kot bi želela zdrobiti spomin z redčenjem neba. V drugem delu, ko nekako splavamo v svetlejše tone, so ti še vseeno naslikani, nameravani, da še bolj poudarijo mračno razpoloženje ... Pesem, ki pusti sled.
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 18. 11. 2012 ob 19:56
- Prebrano 1012 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 571.59
- Število ocen: 14