sjećaš li se
kako smo brali tišinu
s one strane grijeha i
vezali je u snopove konačnosti?
uspjeli smo
(kao niko prije nas)
zaustaviti vodenice
smijeha i plača
i uspavati godišnja doba
u kolijevci za žive mrtvace.
zato
odbijam svaku pomisao
na prizivanje dobra,
na čitanje misli, lica i
linija dlana
i ne prekidam sjećanja na
tijesne ulice
u kojima nismo tražili
jedno drugo.
(ne)doživljeno će nestati
u slovu
nenapisane bajke,
a mi ćemo iza praga
kuće od kolača
mirno čekati na vješticu
da nas otruje
zvucima
kičavo sretnog završetka.
Pesem, ki na subtilen način govori o odnosu, prepletanju, ki mu ni moč ubežati, pred resnico se ni mogoče skriti ... Bralca navdaja s "samospoznanjem vsega, kar smo in nismo – navzven smo kot hiška iz medenjakov, znotraj pa tišina in samota, smeh in jok, voda, ki se nikamor ne premika, prevara in samoprevara, živi mrtveci, ki hodijo po tesnih ulicah in iščejo sebe, ne pa druge" …
Čestitke!
za to sem pa še jaz vesel. lahko začnem rezat ? ali moramo počakati Sandro - saj gre za equilibrium - ki bo dosežen, ko se mi zapolni luknja, ki se mi je iz trebuha razlila po celem telesu. Enkrat bom ugriznil (kar brez noža) pa naj bo kar bo ;)
lp, Jure - pri meni ne visijo klobase - če bo kdo zavil kam not ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sandra Džananović
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!