se spominjaš 

kako sva nabirala tišino
na drugi strani greha in
jo zavezovala v snope dokončnosti?
uspelo nama je
(kar ni še nikomur prej)
ustaviti mline 

smeha in joka
in uspavati letne čase
v zibelki za žive mrtvece.
 

zato
zavračam sleherno misel
na priklic dobrega,
na branje misli, obraza in
črt dlani 

in ne prekinjam spominjanja na
ozke ulice,
v katerih nisva iskala
drug drugega.
 

(ne)doživljeno bo izginilo 

v besedilu

nenapisane pravljice,

midva pa bova za pragom
hiše iz medenjakov
mirno čakala čarovnico,
da naju zastrupi
z zvoki 

kičasto srečnega konca.

Marko Skok - Mezopotamsky