Nekje se je treba ustaviti, vdihniti, si oddahniti,
sezuti čevlje,
z vatastimi palčicami iz podplatov izbezati
kamenčke, mravlje, zmaličeno travo in blato s poti
za katere vogalom
leščerba ne zliva več škrlatno rumene svetlobe,
temveč motno, do obisti motno,
zbito in težko, kakor opeka, ki išče glavo
za lastno hišo.
Nekje se je treba ustaviti, vdihniti, si oddahniti,
iztegniti roko,
iz žepa na riti potegniti
robček gaze iz že zdavnaj razcapane obleke,
ga stresti,
iztresti prah zadnje solze,
da zaplapola okoli komolca,
kakor v vetru docvetela jablana
in prisluhniti
se ga bo, kot cvetni listič, dotaknil,
ga bo premaknil,
bo znotraj kaj zaškrtalo, ga obrnilo,
pognalo? da se ozori tudi druga stran neba
je treba
nekje se je treba ustaviti, vdihniti, si oddahniti,
potolažiti Ahila v peti;
je treba z boso nogo, ne pa s podplatom poljubljati
kamenčke, mravlje, pobožati zmaličeno travo;
s palcem, ne pa s tičem,
je treba blatu spremeniti videz;
treba je do popka raztegniti nogavice
in vrteč se okoli sebe vreči pogled skozi vse luknjice,
izpuliti kakšno trepalnico,
z upanjem, da bo ostala na kazalcu,
ki izpolnjuje željo
Neverjetno dobra ...
lp,
marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!