Je rumeno peščeno.
Tik pred oseko,
iščejo tujci prijazne oči.

Se ura ustavlja
v času minulem,
nikogar ne iščem -
opazujem ljudi.

Prinesi mi veter -
v tej prispodobi,
nekaj kar pade
in zmeraj stoji,
a ne doseže
brez nujne plitvine
preprostost enako
različnih stvari.

Prinesi mi vse
kar s trudom odnašaš
in bodi malenkost
in bodi pohlep,
ko znova umivaš
mrliče ob rojstvu,
ki pozabijo mater,
ko pojdejo v svet.

Tam na obali.
Tu v ogledalu,
pod sončnikom
pisano sivih nians
se hoja po vrvi
zdi kakor slutnja,
ki popelje šamana
v čudežni trans.

Karel