Zapeljala si na makadam, cesto mojega življenja,

z gorečnostjo v očeh

in srečo v prtljažniku …

Nevede in nehote, dvignila si prah spominov,

veter jih raznesel je

po poljih žalosti.

***

Tu, na posesti mojega srca,

se jih že mnogo je ustavilo …

Strmoglavljena letála razočaranj so –

zlomljenih kril,

v oblaku strtih sanj –

zasilno pristajala,

sem − na mehkobo tolažbe …

Ladje neskončnih vprašanj so –

zlomljenih jamborov,

v noči spoznanja –

krpat prišle prazna jadra,

sem − na mehkobo tolažbe …

Na tiha polja žalosti –

polja srca,

zalivana z mojimi in tujimi solzami.

***

Zapeljala si čez njih in se ustavila …

izprala ogenj iz oči

in vzela srečo iz prtljažnika.

Dvignila si (kakor dan sonce) jo –

na nebo mojih dni

in v sijaju notránjega sonca

si odpeljala naprej …

Na poljih za sabo pustila si le sled prahu mojih spominov.

jaka racman