Karma
V dom moj, če beseda nanese,
ne iskati treba bilo bi spomin,
na tople oblake, skoz' golo vejevje,
sijoče smaragde, kar sanj me ponese.
Čuvan par rok, čez travnike zlate,
z razumom pod ramo, utrl bi pot,
v soncu in megli, zmešanem času,
sestavljal za sebe bi trenutkov zaplate.
Ker polnost je vzela norija, lepota
in strast ubirala si svojo je pot,
a poštenosti saga in večno vprašanje,
mi spanec vsak zbuja, usode slepota.
Hvala.
Naj ima klasika še naprej svoje častno mesto.
Spoštujem vse staro in nenehno težim k novem :: ))
lp
ac
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: apndan
- 02. 02. 2012 ob 10:53
- Prebrano 1074 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 223.3