Vila (prva slana)
Prišla je s prvim soncem,
zadihala v srebrni zrak kristalov,
mraz jo je ožgal do otrpelosti …
Za sabo je metala dolge sence …
V noči, nad mano razpeta,
visoko nad širno planjavo,
je odšla
in v pajčolanu bisernih tančic
legla na tla …
ter se razlila v daljavo –
na mehkih tleh je počíla –
v spokoju brezimne lepote.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jaka racman
- 02. 02. 2012 ob 08:00
- Prebrano 671 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 229.92
- Število ocen: 6
