Danes razmišljam, zgodaj je še, da bo cesta tekla pod mano. Zdelo se mi bo, da obvladujem pot, cesta pa se mi bo smejala. Seveda ima tudi ona na razpolago besede, če bom hotela, jih bom slišala.  Rekla bo, ponavljala z odmevom, ki ga bom prestregla ali pa ne:  "Nisem pot, sem le smer. Ali si kdaj pomislila, kdo me je asfaltiral zate?"

L.

svetlobo je strah. zato jo skrijem pod tanke veke neba. tu bo varna. vsaj za nekaj časa. in jaz pomirjen.

oči si napolnem z mivko. z neba izperem obzorje in ptice z valov. do brezbarvnosti. samo besede ostanejo. sol tišine. raztapljam jih v plahi gladini mraka. dokler ga ne zasičim. da popoka membrana. in se notranjost razlije vame. ki postanem pokrajina, posejana z borovci občutij.

Ne vem, če spada v ta kontekst, a morda pa le... Nekaj utrinkov iz mojega zapuščenega bloga...

***

Danes sem se ustavil ob potoku in gledal račke...  Lepe pernate živalice, nasploh ljubke... Ampak kaj, ko vedno, ko jih gledam, postanem lačen... Prav smešen sem - gledam lepoto narave in hkrati v mislih to lepoto že obračam na ražnju... Račka z nadevom... njami...

Občutje je danes nekoliko melanholično. Prej je malo podeževalo in me takoj spravilo v boljšo voljo... Ma zdaj spet uno glupo sonce, joj... Ma se obnaša, kot da se vse vrti okoli njega... No, ne smem bit prestrog, saj imam sonce rad, a dež me res umiri. Rad ga poslušam, še posebno ponoči, na pol v snu... ko začutim vsako kapljico, kot da bi bila del mene... dež je kul. res.

napisano: 09.07.2007

***

2.09.2007 - Svet ni pobarvan, svet si sami barvamo...

Zanimivo, koliko življenja gre mimo (mislim, kadar spim), pa se tega sploh ne zavedam. V bistvu, 8 ur na dan sploh ne vem, kaj se pravzaprav dogaja okoli mene. Sanj se itak nikoli ne spomnem, ampak upam vsaj, da so kolikor toliko zabavne. Da mi vsaj ni preveč dolgčas, ko spim.

Po vsej verjetnosti so sanje v barvah, ker drugače bi mi bilo nelagodno, saj imam barve zelo rad. Danes sem se pogovarjal z nekim gospodom, ki mi je zagotavljal, da je črna barva mize (ki sem jo jaz videl kot črno)  v bistvu temno zelena, saj jo on tako vidi. V bistvu je gospod na nek svojstven način, recimo temu -  barvno hendikepiran. Razloči barve, vendar si možgani malo "prilagodijo" odtenke. In zdaj, težko je reči, kdo ima prav, kakšna je v bistvu v resnici barva tiste mize. Zakaj bi jaz imel prav? Svet ni pobarvan, svet si sami barvamo...
***
Lahko sem vesel, da sem dobro narejen človek. Delujem samostojno brez kakih večjih servisov, možgani kolikor toliko sodelujejo z ostalimi organi telesa... Hočem reč, lahko sem ponosen na svoje telo, čeprav bi kakšen "tuning" mogoče prišel kdaj prav. Duševni del in karakter malo šepata, ampak se borimo, da bo tudi to kmalu pošlihtano...

Opazovati dogajanje okoli sebe je zanimiv hobi. Vsako opazovanje ptice v letu, nutrije pri hranjenju ali otroka, ki si je pravkar posesal nazaj v nos svoj šmrkelj, te prav prijetno duševno nahrani.  Svet je tako luštken...  Škoda, ker je par dni nazaj par mladih oseb v okolici storilo samomor in tega ni utegnilo nikoli spoznat...  Nisem ravno prepričan, če bodo imeli kdaj drugo priložnost...

Vem, življenje ni tako enostavno kot izgleda, pa še sami ga tako fajn zakompliciramo, ker nekomu ne znamo reči, da ga imamo radi ali pa smo preponosni, da vprašamo za pomoč.  To pa prav zaradi tega, ker si, kot sem prej omenil, življenje barvamo po lastni presoji in trmarimo, da so te barve resnične...

Želim ti prijetno toplo obarvan dan!

***

1.09.2007 - Ali veste da...

... koliko kilogramov lahko največ zdrži človek?

Svetovni rekord sicer drži rus Dimitri Vlado, ki je dvignil 512 kg. Vendar absolutni rekord ima španec Eduardo Armalio Lasag, ki je na tv oddaji El show de los records ležal pod betonskim blokom, težkim 1399, 8 kg - in preživel.

Kar močen poba... Samo eni pa res imajo voljo za dokazovanje... Ampak, če bo kdaj naneslo, da moram dvignit 512 kg - bom z veseljem sprejel pomoč kakih petdesetih silakov. Pa iskreno upam, da  se res ne bom nikoli ukvarjal z 1400 kg težkim blokom na mojih plečih...

... pri kolikšni temperaturi se umre zaradi vročine?

V skandinavskih savnah različne osebe so že zdržale 140 stopinj Celzija, vendar  lahko se gre še več. Na nekem preizkusu v ZDA so ljudje zdržali, oblečeni, na suhem zraku - 260 stopinj Celzija!

Ma  si predstavljate, da obstajajo prostovoljci, ki se spustijo v 260 stopinj ogreto pečico? Jaz pa jokam, da je 32 stopinj v senci nevzdržno... Luzer...

... zakaj se v Angliji vozi po levi strani?

Nekoč so se v "starem svetu" ljudje ob srečanju na konju ali peš umaknili na levo stran, da so se lahko z desnico bojevali z meči (ali pa rokovali, če vam je ljubše). S francosko revolucijo je Napoleon zaukazal spremembo poti. Ampak v Anglijo Napoleon nikoli ni prišel, zato do sprememb tam nikoli ni prišlo.

Je moral biti zabaven ta stari svet... Srečaš človeka po cesti, se parkiraš na levo stran, da imaš desnico prosto, pa ga malo mahneš ali pa sesekljaš s priročnim mečem... Ni bilo dolgčas popotnikom, to pa res ne...

... pri kolikšnih letih ženska ne more več imeti otrok?

V povprečju se to zgodi pri 48-50 letih. Seveda obstajajo izjeme... V Italiji, je gospa Rosanna Dalla Corte imela otroka pri 63. letih. 

Hja, da se lahko prvošolček hvali, da ima 70 letno mamo. Narava že ve, zakaj je omejila pri ženskah zmožnost rojevanja, ne vem, zakaj z glavo skozi zid...


... kako je najlažje umreti?

Da zbolite za bolezen norih krav, je možnosti 1 : 4 402 985
Da umrete zaradi meteorita, je možnost 1 : 20 000
Da umrete zaradi udara strele, je možnost 1 : 15 000 000
Da umrete zaradi avtomobilske nesreče, je možnost 1 : 100
Da umrete zaradi umora, je možnost 1 : 300
Da umrete zaradi požara, je  možnost 1 : 800
Da umrete zaradi elektrike (kratkega stika ali kaj podobnega), je možnost 1 : 5000
Da umrete zaradi letalske nesreče, je možnost 1 : 20 000

Me prav zanima, kolikšna je možnosti, da umreš naravne smrti... Očitno kar majhna, glede na vse nevarnosti, ki nam prežijo na vsakem koraku... Živeti je nevarno..

... kateri je naš največji organ?

Kljub verjetno neodobravanju marsikaterega moškega, je to - koža. Meri pa približno 1, 5 do 2 kvadratna metra.

... kdo je živel najdalj v zgodovini?

To je bila francozinja Louise Calment, ki je bila rojena 21. februarja in je preminula 4. avgusta 1997 - stara 122 let in 164 dni...

Jaz sem zadovoljen, če jih preživim 75, samo, da umrem zdrav in zadovoljen.

... koliko zvezd vidimo lahko s prostim očesom?

4000

Res? me prav zanima...  grem preštet...

... zakaj rečemo tistemu, ki je imel veliko žensk, da je Casanova?

Ker je Giacomo Casanova, ki je živel v Benetkah v 18. stoletju, bil poznan po svojih "avanturah". V 73. letih življenja je imel 122 žensk.

Jaz bi bil zadovoljen z eno... Ženske so kul, samo kaj, ko imajo tako grdo navado, da me opazijo takih fejst fantov kot sem jaz...

Zanimiv ta svet... Poln zanimivosti, a ni?

Res, če bi svet ne obstajal, bi ga morali izumit...

***

18.08.2007 - anomalije, topless in nekaj malega o smrti

Pred časom me je direktor pohvalil, da sem kljub nekaterim anomalijam, kar v redu. Jasno, da sem pohvalo čisto prezrl. Anomalije?? Na koncu službe sem bil tako razžrt od tistih črvičkov dvoma, da sem se počutil kot dobro prežvečena klobasa. Če povem po pravici, še vedno ne vem, o kakšnih anomalijah se je šlo... kar tudi ni tako važno v tem kontekstu. Vse skupaj bolj omenjam zaradi tega, ker se mi zdi zanimivo, kako mi lahko kaka kritika ali opazka zdrma svet okoli mene.

Kakšenkrat se mi zdi, da če bi se moj glasek v možganih malo manj oglašal, ne bi bilo nobene škode... Razmišljam itak preveč... Seveda obstaja tudi dejstvo, da sem zakompleksan do amena in, kar je najhujše, se tega popolnoma zavedam. Se mi je že večkrat zgodilo, da me kakšenkrat prevzame globoko neustavljiva želja, da bi se kar na licu mesta fajn premlatil. Seveda zaradi vseh neumnosti in konpiracijskih teorij, ki jih kvačka moja bolna domišlija.


Ko smo že pri domišliji... Poletje je dolgočasno, ker te ne morem uporabljat...  Greš na plažo, pa kaj vidiš?  Vse odkrito na ženskem telesu... Kakšen dolgčas...  Vsaka deklica sicer s svojim ljubkim popkom (o popkih vse dobro) in s prijetno razgretim telesom, ma kaj, ko ni to to... Tudi topless mladenke na plaži prav nič ne ganejo mojih hormončkov (ki so zgodba zase -  o njih bo še marsikaj povedanega na tem blogu)...  Ampak videti eno topless mladenko, ki se sprehaja mimo mojega bloka.... ufff... čisto drug občutek... Hja, vse je relativno, ni kaj - dosti raje opazujem  gospodične v krilu in globokim dekoltejem, kot pa razgaljene plažnice. Raje jo slečem z očmi, na kratko... Ni kaj za modrovat, tako pač je.

Eee, paše kdaj kaj napisat. Že dolgo nisem bil tu... Moj blog je kar malo prašen. Da ne bo začelo strašit tu... brrr... čeprav - bi bilo kul imeti lastnega duhca... Me prav zanima, kakšen bi bil na otip... Nisem še stikal prsta v ektoplazmo... no, pač, bom še to dodal k spisku, kam vse moram prst vtaknit v mojem življenju...

Aja, danes sem si izračunal, kdaj bom približno umrl (http://www.deathclock.com/).

Kot vse kaže, bo moj datum december 2049. Lep datum, ne bi si mogel izbrat boljšega... Mogoče, če mi uspe stisnit, bi lahko podaljšal do 2050, vsaj še uno silvestrsko oddajo, da si še ogledam, preden grem v večna lovišča... čeprav... če bo vodil Mario... Maaa...

Glih razmišljam, da bi za kak teden izklopil mobitel, pa MSN. Prav rad videl, če bi me kdo pogrešal. Ja, ok, vem, da se sliši to ful sebično... Samo vseeno... Je lepo videt, če nekomu nekaj pomeniš in te ne pokliče le zaradi potrebe po kaki uslugi. Eh, življenje je tako preporsto, samo človek ga zna tako fajn zavozlat... Preproste stvari so pa itak vedno najtežje... Življenje na splošno jemljem preveč resno, kar je sploh neresno z moje strani...

No, se še kaj oglasim... Fajn bodi, kdorkoli že si...

***

27.02.2006 - s(r)anje

Sanje so bile zame vedno nek pojem, ki se je razblinil takoj, ko sem odprl oči in panično iskal gumb budilke. Žal se mojih sanj ne spominjam in zato mi niso nikoli pomenile kaj več kot prijetno ujčkanje moje podzavesti. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki veliko dajo na pomen sanj - in živijo v prepričanju, da jim bodo sanje prinesle zmagovalne številke na lotu ali korenito spremembo v življenju. No, da ne bo pomote - prav nikogar ne obsojam, človek ima pravico verjeti, kar si sam želi. Merim nekam drugam - namreč na to, da je toliko posameznikov, ki enostavno niso zadovoljni s svojim trenutnim stanjem duha. In koliko knjig je napisanih, kjer si lahko prebereš najrazličnejše recepte za bolj plodno, umirjeno, duhovno življenje - življenje brez visokih petk in bolečih gležnjev, brez pretesnih kravat in vsakodnevnim pehanjem za ljubi kruhek, ali kako že... Človeka očitno strašno mika prihodnost, zato verjame, da so sanjske bukve na nočni omarici odličen priročnik... Tarot karte in horoskopi so sredstvo, ki jih prav tako lahko uvrščamo v isto skupino. Kot vse kaže, je posameznikova prihodnost zapečatena in zapisana usodi – je potem res najboljše se enostavno prepustiti toku in brezskrbno pluti skozi nadaljne življenje, pa četudi veš, da so na koncu reke Niagarski slapovi? Itak je vse usojeno, zakaj bi brcal v prazno? Hm, zanima me, kako bi bilo, če bi mi karte povedale, da me bo čez tri leta povozil tovornjak na prehodu za pešce. Pravzaprav, a sploh želim to izvedeti? Zakaj si človek tako močno želi izvedeti svojo prihodnost, pravzaprav? Bolj, ko razmišljam, bolj se mi zdi nesmiselno... Jaz osebno raje živim v sedanjosti in si jo poskušam narediti čim lepšo, zame in za moje bližnje – posledično bo to vplivalo tudi na karte, v to sem prepričan... :-). Samo ena črka loči besedo "sanje" od besede z bolj negativnim prizvokom... Moje mnenje je, da so sanje odlično sredstvo za vizualiziranje lepše sedanjosti in kritično tehtanje preteklosti, ampak popolnoma neuporabne za odkrivanje kaj bolj globokih pomenov... Zasanjajmo se raje vsak dan sproti v omamno zadovoljstvo, ker smo tukaj in zdaj in ker nam je dovoljeno, da sploh lahko sanjamo ...

***

11.02.2006 - prvi dan preostanka življenja

moje vsemogočne misli so v tem trenutko precej nebogljene... čemerno sedijo tu ob meni, me zbegano gledajo in se sprašujejo, zakaj jih tako zanemarjam zadnje dni... dejstvo je, da se jih izogibam - to nima smisla tajiti... so pač dnevi, ko bi jih najraje pustil doma in se po mestu sprehajal s prazno glavo, opazoval mimoidoče golobe,srečno zaljubljene pare, razigrano veselje otrok, užival v vsakem dihu in bitju srca... takoj pa, ko se vmešajo moje misli zraven, se ob vsakem pristnem golobčkanju dveh pernatih prijateljčkov sprašujem, če mogoče eden od njih nima ptičje gripe... ob zaljubljenem paru se pritajeno zlobno nasmehnem, da itak ne bo dosti trajalo in da je ljubezen tek na kratke proge (zato tudi toliko blogov strtih src na teh straneh)... da so otroci le nedolžno zakrivajo oči pred neizbežno usodo odraščanja... da je tudi moj dih le nujna fizična potreba po kisiku in nima kakšnega drugega metaforičnega pomena in da srce bije le zato, ker mora... moje misli žal nimajo smisla za humor in so precej samoanalitične in samodestrukivne, prav zato so mi nadležne, ker sam nisem tak... sam sem v življenju pozitivno naravnan, poln ljubezni in sočutja... ali pa si vse to domišljam... ne vem... dejstvo je, da bi rad živel v pozitivnem vzdušju, užival v pestrem toku življenja, brez skrbi in preganjavic, brez težkih kep, ki se zataknejo v grlu, če želiš komu povedat: "rad te imam" in brez tistih smotanih skrbi, kaj bo v prihodnosti, kdaj bom dobil službo, kako si bom privoščil stanovanje in podobna smrtno resno pomembna vprašanja človeškega obstoja... prvi dan mojega preostanka življenja naj se NE prične z vehementnim odštevanjem dneve do penzije, da bom lahko končno zaživel svoje življenje, ki si ga zaslužim - star in obnemogel itak ne bi imel kaj veliko od nje... prepričan sem, da je življenje predragoceno, da bi ga zapravljali za boleče spomine, sedanjost pa prepomebna za to, da bi živeli v večnem strahu pred tem, kaj bo, če bo in kaj bo, če ne bo... sedaj me čaka težka nalog spreobrnitve tudi mojih trmastih misli... mogoče bom primoran uporabiti tehniko palice in korenčka... hehe, bo še pestro... za zaključek... ne vem, kdo vse bere te moje vrstice in komu sploh kaj pomenijo... za marsikoga so verjetno le puhlice in neko nekonstruktivno sanjarjenje nekega romantika... je že prav tako... ne domišljam si, da bom spremenil svet s svojim pisanjem - ojoj, še zdaleč ne... sem pa prepričan, da lahko z njim najdem tisti manjkajoči delček sebe, ki se je izgubil točno na dan mojega rojstva... verjeti vase in živeti iz dneva v dan v prepričanju, da lahko s svojo prisotnostjo koga osrečiš... hehe... grem jaz po korenček... :-)

***

8.02.2006 - Ko bom velik in močan...

Ko bom velik in močan, bom zagotovo z lahkoto premaknil tisto gromozansko skalo, ki je trenutno nedolžno nasajena prav v sredini moje samozavesti. Sicer se sama dela francoza in je niti najmanj ne gane, če ji podtikam TNT in jo polivam z nitroglicerinom. Čista flegma... ma bo kmalu drugače... Ko bom velik in močan, bom znal spesnit najlepšo pesmico na svetu... Napisal jo bom na list papirja in iz njega naredil avijončke, ki jih bom nato razigrano, enega po enega metal z mojega balkona. Seveda tudi njihova smer bo točno izračunana, tako da bodo dosegli vse najnedostopnejše kotičke - verjamem , da bo marsikateri avijonček pristal tudi na kakšnem srčnem letališču... Ko bom velik in močan, bom ugotovil največjo skrivnost vesolja in jo zdrdral moji sosedi, ki je pri širjenju podatkov hitrejša od same misli... združil bom verske skupnosti v eno samo, prijetno druščino, kjer se bo ob nedeljah igralo briškolo in pilo breskov sok... Ko bom velik in močan, bom premagal Kasparova v 24. potezah in lobal Toldota s 30. metrov... Ko bom velik in močan, bom velik in bom močan in bom premagal vse nasprotnike v "braccio di fero" in vse Casperčke zmlel v ektoplazmo in vso nasilje zmastil v pire krompir in... in... no, še marsikaj, ko bom velik in močan... Trenutno se igram z meglo in kegljam z domišlijo, ki je že velika in močna in vsem vam, kulturnim ljudem, želi en lep in prijeten preostanek tega današnjega izredno kulturnega dneva...

***

7.02.2006 - sprehod po obali

Sprehod po obali me vedno znova napolne s soljo in energijo... Vonj kipečih valov vzbudi misli in jih pomeče na prvo večjo skalo, kjer jih ponavadi pustim, da se posušijo pod budnim nadzorstvom zimskega sonca. Tako, če se boste kdaj sprehajali po obali v tem času, lahko vidite ostanke mojih misli pometene po obali v obliki želatinastih morskih klobukov - in nekateri so gromozanski! To samo priča, kako polno podstrešje nesnage imam. Sproščeno skakljanje po skalah in kamenčkih ob obali je izredno navdihujoče. Sicer sem ponavadi na začetku precej zbegan in se prvi trenutek poln upanja oziram naokoli, če je mogoče le kje inštaliran kakšen adsl priključek, mogoče v kakem peščenjaku ali bližnjem laporju, nikoli se ne ve... Samo to hitro mine, ko pomočim roko v 7,5 stopinj mrzlo morsko vodo... Stik z naravo je ponavadi veličasten; hladna voda mi daje znak, da živim in da le nisem tista virtualna podoba, ki se vsak dan poliva z biti in bajti ter sodeluje pri čajanki z binarnimi števili... Čudovito... Sedim tam na skali, kjer sem prejšnje poletje tako tesno premagal soseda v igri križec - krožec in končno lahko osvobodim tiste metuljčke, ki so mi v trebuhu že pričeli ustanavljati sindikat in zbirati podpise za prisilno izterjavo... Pustim jih, da se malček razdivjajo in gledam, kako plapolajo v pristni ankaranski burji z okusom borovcev in slanih skal... Med tem se mi pričnejo pretakati nove misli, nove podobe, nova pričakovanja, novi cilji, novi smisli... Med njimi se porodi tudi odločitev, da z letošnjim letom preneham metati pesek v oči trobentic... Ko sem tako iz svoje duše pobral vse kamenčke, ki so se nabrali in jih uporabil za žabice na morski gladini (rekord imam 9 skokov), sem prijazno pozdravil rakovico, ki mi je zadnjih pet minut delala družbo in se čisto tiho poskusil razblinit v mehurček... sicer neuspešno, ampak vsaj poskusil sem... Jutri bo lep dan ...

Hej, Legy, to je to! Edino malce bralske kondicije rabiš, da prebereš vse v enem kosu. Daj, spuščaj nam te fajn zapiske po požirkih, sicer se to, kako je svet luškan, možnosti umiranja od različnih stvari, do izračuna datuma smrti in seveda sprehodov, ki ti prevetrijo možgane in sestavijo svet v nov pozitivizem ...

Hvala za tvoj prispevek, in dobrodošel s svežimi zapisi!

Ana

Ko se sprehajam skozi mračen tunel, mračnejši od jutra, ki se je pravkar zganilo v kužkih, ki se iztrebljajo, v smetarjih, ki pometajo cesto ob smetnjakih in tistih, ki z ropotajočo pihalko spihavajo listje in pesek z otroškega igrišča, in tistih, ki tečejo v športni opremi in opremljeni s slušalkami, za katere posumiš, da najbrž tečejo iz čistega športnega užitka, in tistih, ki hitijo v službo, že rahlo preznojeni pod lahkotnimi letnimi oblačili (najbrž delajo v turizmu) - skratka, med vsemi temi se počutim kot turistka, ki se brezciljno premika na drugo stran tunela, privezana na svojega psa, ki umirjeno opravlja svoja jutranja ovohavanja. Pa je vseeno nek namen: na jutranjo kavo blizu zaliva, ki se ga niti ne vidi, le sluti, ker vem, da je tam.

Zazdi se mi, da se tudi mojih počitnic pravzaprav ne da videti, le slutiti. In čakam kak vzgib, kak navdih za novo pesem. Zankrat še miruje pod vsemi temi naključnimi plastmi vsakdana. Ga slutim, ker vem, da (mora biti!) tam.

Lep morski pozdrav,

Ana

Legy, lepo te je brati tudi v prozi:) ej, sem si izračunala datum smrti, 23.3. 2046, imam še ogromno časa in bom častitljivo stara, 95 let, hehe, še marsikaj se lahko zgodi v  35.ih letih.

Vsekakor ti bom šparala en fajn prostor na  literarnem  branju  večnost.pesem si , ker bom tam pred tabo;),fajn bodi, lp Ida

Hej!

Ana, me je malček zaneslo. :) Če dovoliš, bom pustil v enem kosu - kdor želi, naj bere v obrokih. Bom pa novejše zapiske pisal posamično, obljubim. :)

Ooo, Adisa, komaj čakam, kaj vse boš še napisala v teh 35. letih (hej, pa to ni tako malo kot izgleda - toliko sem sedaj jaz star!). Ja, prišparaj mi stol, z veseljem pridem na literarni večer. :)

Se beremo,

Legy

Seveda, prav to sem mislila: za vnaprej ;-)

Lp, Ana

Ta misel Alberta Einsteina mi je všeč, ker je čas v dopustniških dnevih pravi primer relativnosti ...

"Čas je samo zato, da se vse stvari ne zgodijo naenkrat."

(A. Einstein)

Zato med dopustom ne mislite na službo :)

Lp, okto

Kaj me brigajo vremenarji?

Še sinoči sem verjela, danes mi nebo podari veliko oranžno žogo, ki bo odskakala čez nebo in me prijetno grela.

Prebudila sem se zgodaj, nejeverno pomela oči in s pogledom utonila v sivini meglene prevleke. Užaljeno sem se obrnila na drugo stran, buljila v vrata, kot tisti mali pravkar skoteni teliček.

Lažje mi je postalo, ko sem se v mislih vrnila nekaj dni nazaj. V prijetnem ambièntu gozda sem opazovala komaj rojeno jutro. Takrat so nič kaj prestrašene pritekle tri male kune. Za trenutek postale, potem so se mi igrivo „prikotalile“ tik pod noge. Čisto tiho sem obstala, celo dihati sem pozabila. Le z očmi sem jim sledila, kar nekaj minut so se prerivale dva ali tri metre pred mano. Potem so čisto mirno odšle preko ceste in izginile v goščavi.

Tako, nisem dobila vroče pomaranče, vendar nisem ostala čisto praznih rok. Pravzaprav sem dobila čudovito darilo.

Pridni, posebno Legy:)

Sem si skoraj ožulila oči, ko sem ti sledila;) Datuma smrti si nisem izračunala, se pustim presenetiti. Ko pride, bom verjetno, vprašala Belo gospo, če se ni slučajno zmotila in si budilko za prezgodaj naravnala.

Lp, Lea

Postalo ji je neznosno vroče. Tisti trenutek si je želela biti čisto majhna, nevidna, postati Liliputanka. Tako, da bi bil njen obraz le drobna redeča bucika .

Dekle na drugi strani pulta ji je prijazno prigovarjalo:

„Saj ne more biti nič hudega. Morda se je zamazal čip. Ali ste danes že kaj plačala s to kartico?“

 „Ne, ne, in še enkrat ne,“ je pohitela v strahu, kdaj pride z druge strani pulta,“ste prepričana, da imate denar na tem računu?“

Vendar se ni zgodilo tako. Prijazen deklič ji je z nasmehom na obrazu svetoval:

„Pojdite na bankomat in tam dvignite gotovino.“

Zunaj na svežem zraku je nekoliko laže zadihala. Postalo ji je manj vroče. Vendar ni bila povsem brez skrbi.

S tresočo roko je vstavila kartico in s šebolj tresočimi prsti odtipkala potrebne podatke.

Na ekranu se je izpisalo: „Kartica ni veljavna.“

Uf, kako se je razveselila. Sama pri sebi se je nasmehnila in si potihem zašepetala:

„Kako sem lahko pozabila?“

Depresivno nebo je skrito za sivo zaveso, le vsako toliko pokuka skozi ozko režo med oblaki.

Pregost zrak lega na blatne blazine razmočenih tal. Megla zastira pogled.

Avgust z bičem dežja švrka kotanje. Čofota. Na motno gladino vode v brezupu riše reliefe.

V vlažni sopari umira poletje

lupine besed. pesmi so školjke. drobijo se pod bosimi stopali valov. globoko v očeh - usedlina poletja. prosojno telo vode. nebo se objema z brezčasnostjo. neskončnost ujeta v jantarju trenutka. sem - in me ni. 

Stojim ob oknu.

Noč iz petka na soboto.

Iz oblaka v oblak sekajo ognjeni utrinki. Daleč zgoraj, predaleč, da bi slišala grmenje, nemo preskakujejo strele. Tako srhljivo in tako čudovito obenem.

dobro jutro, lepo je, še lepše bi bilo, če bi te strele poslale tudi dež, lep dan in močno senco:)))

ida

Besede so se umirile. Postale so ovoj tišine. Sonce razrežem na sočne krhlje. Grizljam jih v tričetrtinskem taktu večera.  

Na povodcu vodim svojo senco. Moje telo se izliva v odtoke ugasnjenih ulic.

Sončni krhlji zdaj gorijo v tebi.

Uoda

„Tako omaka je pripravljena, ko se vrnem, skuham še testenine in začinim solato,“ pomislim in poškilim na uro.

Še tričetrt ure, časa imam ravno dovolj, celo kakšno minuto preveč. Ceste so še vedno dopustniško prazne in po vključitvi pri Treh hišah, vozim ves čas po prednostni cesti.

V kopalnico si nesem obleko in si privoščim osvežitev pod tušem.

„Mmm..., kako prijetno.“

Temeljito se namilim s tistim italijanskim milom, ki naj bi bilo najprimernejše za mojo vrsto kože. Tako mi je rekla zadnjič dermatologinja in mi ponudila zavitek po nekoliko zasoljeni ceni.

„Oh, škoda, sedaj moram na hitro izprati zdravilno peno.“Razmišljam medtem, ko do konca odprem ročico. Od groze me kar strese, ma, saj ne more biti res. Ni vode.

Kaj naj storim?

Zajokam? Dvomim, ne premorem dovolj solz, da bi izprala vso to peno.

Molim za dež? Prepozno.

Preklinjam? Ne znam najbolje, vendar vem, potem bi se počutila občutno bolje.

Počasi zlezem iz kadi in se po prstih, da ne umažem tal, približam vratom, jih na stežaj odprem in zakličem:

„Uoda je zmenkala!“

Super Lea, včasih se ne da vsega povedati v senryuju ;)