Ti si resnično pravi pesnik, mi pravi, potem ko obmolknem po daljšem razglabljanju o temelju vesolja na katerem sediva objeta, puhava oblačke dima v pordečelo obzorje in si vzajemno iskriva oči v barvah nenadejane sreče.

Molčim.

Najbrž res, pomislim. Pesnik!

Čudeč se človek - pesnik.

Čudil sem se, ko sem dopoldan mesil krušno testo, kako tistih komaj 40g svežega kvasa, dobro vgnetenega vanj, požene v rast celotno kilogramsko maso moke, vode, soli in nekaj drobcev masla, da se bo spremenila iz pacaste zmesi v čudovit, vonljiv, okusen in hrustljav hlebec dobrote, ki je stalnica mojega tuzemskega vsečasja.

Med peko kruha, ko sem fleckal akril na platno, sem se čudil prodiranju barve v barvo in vsem neustavljivim idejam, ki me puščičijo, da moram vihteti kist, kot Don Kihot svoj meč.

Ko sem poplesaval z metlo in smetišnico po stanovanjcu, sem se čudil prahu, ki je rojil in se vrtinčil v svetlopolkničastem zraku, kot sosedstvo mušic na večer.

Popoldan sem se čudil muhi, ki živahno kot nemirka v uri preučuje belino stropa v sobi, kjer sem na kavču hrbtno plaval skozi Hessejevo Umetnost brezdelja, Rivasov Jezik metuljev in Semoličevo Rimsko cesto.

Da.

Vsak dan se radostim in čudin nečemu. Vsemu: dnevu, začenjši z jutrom, ptičjemu ščebetu in akrobacijam, drobnostim vsakdana, stalnicam tužitja, temu večeru in temu, da me Patricija sprejema takšnega kot sem. Vsega in celega. Scela. V celoti.

Čudim se, čudim: vsaki spremembi - vsečasni obstoječnici, ki jo vse bolj spoznavam, kot zvesto sopotnico, mene čudečega, ki se čudim sebi čudečemu, da sem, ki sem, kakršen pač sem.

Ne, pomislim, ne pesnik; otrok začudujoče vzradoščenosti, v ohlapnem oblačilu odraslosti.

Da, rečem, najbrž sem res. Pesnik ...

Tomaž Mahkovic