Adisa, če bi se tvoja zgoraj napisana želja uresničila, bi jaz ne imela o čem pisati. ;)

Lidija, hvala:)

Morda se lotim romana;)

(se hecam, trenutno vneto izčiščujem neko prozo in se nevarno približujem 17 - tim zlogom)

Lp, Lea:)

Kopitnik

Jutro je žarelo v skoraj poletni svetlobi sonca, ki je prijetno grelo z za ta letni čas neverjetno močjo.

Po enournem sprehodu, sem si polna energije, zaželela še nekaj gibanja.

Na hitro sem se odločila in krenila navkreber po najtežjem delu tematske pešpoti od Lijaka do Sekulaka.

„Greva gor!“ Sem rekla Ajši, ki mi je veslo pomahala s košatim repom.

Pot je lepo urejena in večinoma teče v prijetni senci visokih dreves.

Prva markacija me je opozarjala na stezo, bližnjico do lovske koče. Nisem se odločila zanjo, ker vem, da je na zgornjem delu zelo strma, jaz pa se bojim višine. Zato sem pogumno zakorakala proti Velikemu zidu. Na Napoleonovi cesti sem se ustavila in občudovala lep razgled. Naredila sem tudi nekaj fotk. Posebno so mi všeč posnetki Marijine cerkve na Vitovljah.

Takrat sem dobila dva SMS -a, ki sta me opozarjala na možnost brezplačnega klica v sili. Bilo mi je skoraj neprijetno.

„Kaj če mi zdrsne?“Sem za trenutek oklevala.

Vendar mi je bilo prelepo, da bi se vrnila.

Pri odcepu za Sekulak sem se odločila, da grem naprej vsaj do Kopitnika, morda še do Krnice.

Hodila sem pod visokimi drevesi in poslušala prijetno tišino. Iz sanjarjenja me je prebudila Ajša, ki je opazila umirajočega polha, ležal je tik ob poti in le rahlo trzal.

Na Kopitniku sem spet fotografirala in odsanjala, kako lepo bi bilo poletet z zmajem. Potem sva se spustili k lovski koči. Velikokrat sem bila tam ob praznovanjih različnih obletnic. Tokrat je bilo nekaj posebnega, tišino je motil le šelest vetra in redki avtomobili zgoraj na cesti. Med fotografiranjem me je zmotil telefon, bila je soseda.

„S Kom si gor?“

„Sama, no z Ajšo. Prišli sva peš in zdaj se mi ful mudi nazaj.“

Pogled na uro mi ni bil niti malo všeč.

„Le ura in pol mi ostaja do kosila,“ sem si rekla in se pognala v dolino. Nisem razmišljala kako mi lahko zdrsne, tudi bolečine v prstih me niso ovirale.

Kljub naglici sem si privoščila ovinek do studenca, ker se je psička odžejala.

Pohod je trajal štiri ure. Doma sem bila deset minut pred časom za kosilo, dovolj, da sem pogrela zjutraj pripravljene jedi.

Lp, Lea

Nenamerno sem poskrbela za nek razplet dogodka in, da ne bo šel v pozabo sem si ga na word zapisala. Z veseljem bi ga tudi izpilila in bom vaših napotkov zelo vesela.

april 2011

Tatovi na dvorišču

Ura se je nagibala že blizu 00, ko sem v kuhinji gledala film. Občasno sem zaslišala hrup na dvorišču. Bilo je v obliki nekega prekladanja, trših predmetov v gajbo ali pa v žakelj.
Vsebolj intenzivno je postajalo, da je potegnilo moj firbec, da sem dvignila rit s klopi.
Sprva sem pri balkonskih vratih v temi prisluškovala. Nato sem stopila po prstih na balkon in se skrila za najdaljše dele žehte, ki se je sušila.

Prekladanje je občasno prenehalo kot bi mi prisluškovalo.
Jasno mi je bilo, da nekdo je v šupi v kateri je bila tema kot v rovu. Noč je bila tudi temna. Moja bujna domišljija je do potankosti skicirala roparja kako baše v punkle.
Kaj naj? Dol že ne grem.
Iz spalnice je občasno zadonela motorna žaga, zvoki Ključarja. Priprla sem balkonska vrata, da žaganja ne bi slučajno zaslišal tat.

Počasi spet odprem balkonska vrata in razlagam pantom, da si slučajno ne bi drznili spustili kakšne zvočne izdajalske zvoke. In proti dnevni sobi, sinu, ki je bil za računalnikom, kličem psssss psssss pssss psssss psssss.
Potiho kolikor se je dalo namignem sinu, da je na dvorišču tat. Še sama sebe nisem dobro slišala, ker sem tako potiho govorila in pričakovala, da me bo sin slišal. Ko sem ga le pregovorila je prišel na balkon.

Zdaj sva oba prisluškovala roparju. Priznam, da so mi hlačnice trenirke drgetale. Ne predstavljam si kakšen krik bi spustila, če bi me kaj, hm.

Ti počakaj tu, reče sin. Bila sem trda od strahu tako, da nisem vedela ali gre zbudit ata Ključarja. Ali se bo sem soočil z roparjem, ki je še vedno ropotal. Oči sem napela na dvorišče, da mi ne bo kaj ušlo, da bom pravi čas prižgala luč, da bom pravi čas zavpila,... se mi je podilo po glavi kaj bom morala naredit.

Na lepem zagledam nekaj belega. Prvi hip sem bila čist šokirana. Nisem mogla verjeti a je to res kar vidim. Kar zabrenkalo mi je v glavi. To kar sem videla so bile spodnje hlače ata Ključarja. Vsa ostala gola koža se je spojila s temo. Pogumno, da je kaj, je bos šel proti šupi. S sinom sva se spogledala. Pomislila sem, da si bom dala pest v usta, če bo treba, saj ob tem času si ne smem privoščiti, da bi spustila živalski krik.

Naposled pogumni ata z baterijo posveti v šupo proti točki od koder je prihajalo tatinsko ropotanje. Ven pa pridirka mačkon.
Ni bilo še dva tedna, ko sem se poslovila od Mame..., vendar sem se naslednje jutro do solz nasmejala pripetiji.

Lp, Joži

Nedeljsko kosilo

„Nona, prosim, mi lahko daš še malo juhe?“

„Seveda.“

„Hvala!“

Sledi trenutek tišine, potem pade ugotovitev:

„Ma, kku je ta župa guorka.“

Vem, kam grem. Ampak, kam bom prišla? Na cilj, ki bo to postal, ko prispem?! Olajšanje. Ne maram križnih križišč.

Samo za hip nisem bila prizemljena in je že vse narobe.

Ne maram krožnih križišč. Seveda.