Forum
- Datum objave:
03. 04. 2011 ob 18:53 - Spremljaj
- Število komentarjev: 56
- Piše: Ana Jasmina
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 5341 krat
Od prepletanja podob do plagiatorstva
Dragi pesem.sijevke in pesem.sijevci!
Zametki razprave na sosednji temi so me vzpodbudili, da odprem temo, v kateri lahko izmenjamo mnenja o dilemi, ki očitno prej ali slej ‚dohiti‘ vsakega avtorja, in sicer o včasih precej zabrisani meji med medbesedilnostjo (vključevanje drugih besedil v svoje besedilo) in intermedialnostjo (vključevanje ostalih medijev – aluzija na karkoli, kar ni v pisni obliki) ter po drugi strani plagiatorstvom.
Odkritje plagiatorstva med člani je marsikoga na portalu zelo vznemirilo in prizadelo, kar je povsem razumljivo. Ker sem se doslej bolj malo oglašala in osebno poznam samo nekaj članov, foruma pa tudi nisem redno spremljala, mi je po eni strani lažje, saj ne poznam vseh predzgodb in zapletov, bom pa seveda tudi razumela, če se ta hip nihče ne bo hotel pogovarjati o tej temi ;-)
Vseeno si želim, da bi ta dogodek odprl prostor za konstruktivno razpravo o ‚primerih dobre prakse‘ in mogoče pregnal nekaj strahu pred poigravanjem z aluzijami, po drugi strani pa nas kot kritične bralce spodbudil, da razvijemo senzibilnost za spoštovanje avtorskih pravic in hitreje ugotovimo, kdaj smo (mi ali drugi) v nevarnosti, da bi šli predaleč.
Seveda na tem področju še zdaleč nisem ‚učiteljica‘, učim se, enako kot vsi, in bom vesela vsakršne dopolnitve glede informacij ter konstruktivne izmenjave mnenj.
Mogoče za začetno vzpodbudo:
* seminarska naloga avtorja/ice XY s temeljito razlago pojma medbesedilnosti
* avtorjem ne bi smel biti neznan Zakon o avtorski pravici
* avtor Janez na Biblioblogu v prvem delu lepo razloži, kaj je plagiatorstvo in na kratko povzame, kako se je pojem zgodovinsko razvijal
* če ima kdo dostop do univerzitetne knjižnice FF Lj in bi bil pripravljen navesti kakšen primer iz ali kratek povzetek katere od dveh diplomskih nalog, ki obravnavata medbesedilnost in intermedialnost pri P. Čučniku in U. Zupanu (ker nas pač zanimajo predvsem pesmi), bi bilo prav fino.
Zanimivo pa se mi zdi tudi vprašanje, kdaj najpogosteje prihaja do prepletanja ‚tujih‘ podob z ‚našimi‘ - ali takrat, ko nam zmanjkuje navdiha in lastnih zamisli, ali takrat, ko nas nekaj tako močno nagovori, da imamo občutek, da se bolje res ne bi dalo izraziti, ali takrat, ko … ?
Vam je to v nekem delu všeč ali vas zmoti? Kdaj eno in kdaj drugo?
Lep pozdrav,
Ana J.
Zametki razprave na sosednji temi so me vzpodbudili, da odprem temo, v kateri lahko izmenjamo mnenja o dilemi, ki očitno prej ali slej ‚dohiti‘ vsakega avtorja, in sicer o včasih precej zabrisani meji med medbesedilnostjo (vključevanje drugih besedil v svoje besedilo) in intermedialnostjo (vključevanje ostalih medijev – aluzija na karkoli, kar ni v pisni obliki) ter po drugi strani plagiatorstvom.
Odkritje plagiatorstva med člani je marsikoga na portalu zelo vznemirilo in prizadelo, kar je povsem razumljivo. Ker sem se doslej bolj malo oglašala in osebno poznam samo nekaj članov, foruma pa tudi nisem redno spremljala, mi je po eni strani lažje, saj ne poznam vseh predzgodb in zapletov, bom pa seveda tudi razumela, če se ta hip nihče ne bo hotel pogovarjati o tej temi ;-)
Vseeno si želim, da bi ta dogodek odprl prostor za konstruktivno razpravo o ‚primerih dobre prakse‘ in mogoče pregnal nekaj strahu pred poigravanjem z aluzijami, po drugi strani pa nas kot kritične bralce spodbudil, da razvijemo senzibilnost za spoštovanje avtorskih pravic in hitreje ugotovimo, kdaj smo (mi ali drugi) v nevarnosti, da bi šli predaleč.
Seveda na tem področju še zdaleč nisem ‚učiteljica‘, učim se, enako kot vsi, in bom vesela vsakršne dopolnitve glede informacij ter konstruktivne izmenjave mnenj.
Mogoče za začetno vzpodbudo:
* seminarska naloga avtorja/ice XY s temeljito razlago pojma medbesedilnosti
* avtorjem ne bi smel biti neznan Zakon o avtorski pravici
* avtor Janez na Biblioblogu v prvem delu lepo razloži, kaj je plagiatorstvo in na kratko povzame, kako se je pojem zgodovinsko razvijal
* če ima kdo dostop do univerzitetne knjižnice FF Lj in bi bil pripravljen navesti kakšen primer iz ali kratek povzetek katere od dveh diplomskih nalog, ki obravnavata medbesedilnost in intermedialnost pri P. Čučniku in U. Zupanu (ker nas pač zanimajo predvsem pesmi), bi bilo prav fino.
Zanimivo pa se mi zdi tudi vprašanje, kdaj najpogosteje prihaja do prepletanja ‚tujih‘ podob z ‚našimi‘ - ali takrat, ko nam zmanjkuje navdiha in lastnih zamisli, ali takrat, ko nas nekaj tako močno nagovori, da imamo občutek, da se bolje res ne bi dalo izraziti, ali takrat, ko … ?
Vam je to v nekem delu všeč ali vas zmoti? Kdaj eno in kdaj drugo?
Lep pozdrav,
Ana J.
Ana Jasmina, vesela sem, da se oglašaš (tudi tvoji prejšnji posti v drugi temi so me pritegnili), saj spodbujaš razmišljanje o nečem, kar se zdi večini avtorjev samo po sebi umevno. In vendar, kot si omenila, obstaja kolektivna podzavest, nekakšna urojena socialnost, ki jo oblikuje družba. In družba je vendarle sestavljena iz posameznikov. Sama sem bila nekaj časa tudi v obdobju, ko se mi je zdelo, da nima smisla pisati, saj je že vse napisano. In vendar, čeprav obstaja malo "večnih" tem ali celo obrazcev "zgodb", se vsakič znova dekodirajo skozi različna obdobja v zgodovini z drugačnimi besedami. Podobno kot pri barvah: imaš tri osnovne barve in lahko narediš (še v tem tisočletju) nekaj čisto svojega. Mene kako besedilo močno nagovori, in v takem obdobju ničesar ne napišem. Mislim, da mora miniti ta očaranost in se spremeniti v eno od vedenj, ki jih posedujem, se nekako (zavestno) osvoboditi vpliva in se (spet zavestno) vračati k sebi. Še veliko bi si želela napisati, ampak v tem trenutku sem čisto preveč zaposlena.
Upam, da bodo tudi ostali komentarji tako komunikativni, dobri in konstruktivni.
Lp, Ana
Upam, da bodo tudi ostali komentarji tako komunikativni, dobri in konstruktivni.
Lp, Ana
Zelo zanimiv prispevek! Ana, hvala, ker se tako trudiš.
Ne vem, če sem sposobna razpravljati o temi, poezijo vseeno premalo berem (v zadnjem času še največ pesem.si). A bom vseeno napisala, kaj mislim (in se izpostavila, da bodo nekateri, ki me ne prenesejo, lahko napisali novo "pesem" o moji kratki pameti).
O medbesedilnosti: Morda za nas amaterske pesnike preveč strokovni članek, da bi ga lahko prebavili. Sicer pa je jasno, da marsikdo med nami zapade v to kategorijo, vsaj včasih in v določenem delu besedila, ki ga objavi (ne le pri RM-ju). Ideje pa tako ali tako člani kot po tekočem traku nehote dajemo drug drugemu, kar po moje ni nič slabega, le da izvirnost lahko trpi. Tudi sama dobim idejo, ko berem/gledam medije, tudi ob tujih pesmih ali medsebojnih debatah. Marsikdaj pa se mi zdi, da neka (redka moja ;) pesem nastane kot "govorjenje o govorjenju", pa naj bo uporabljeno še tako izvirno izrazoslovje in 'gre v ušesa', in če poznaš ozadje nastanka, se ne zdi več povsem avtorska. Tudi marsikatera "titlica" se mi zdi kar nekaj skupaj zmetanega. Za nekoga pa je tudi lahko vrhunska umetnost (kaj vse dandanes videvamo kot "umetnine", "instalacije", ...). Prizadeto sem se počutila, ko je nekdo citat mojega besedila po svoje spremenil in mu s tem spremenil pomen, da se je lahko delal norca iz napisanega.
O programu za ugotavljanje plagiatorstva: to bi pa bilo nujno potrebno orodje za naše uredništvo, glede na to, da jih je nekdo lahko več let vlekel za nos (preveč zaupanja ljudem). Sploh pa bi ga rabili pred knjižno izdajo.
Sama ne iščem namenoma inspiracije v tujih delih. Če me kakšna tema res pritegne, pa to skušam izraziti na svoj način (ki je v mojih očeh sicer boljši kot je bil pri drugem avtorju). Zanimivo je, kako se ob kakšnem dogodku (kot je bila zadnja katastrofa na Japonskem), vsuje cel plaz pesmi na isto temo, ena boljša od druge ...
LP, modricvet
Ne vem, če sem sposobna razpravljati o temi, poezijo vseeno premalo berem (v zadnjem času še največ pesem.si). A bom vseeno napisala, kaj mislim (in se izpostavila, da bodo nekateri, ki me ne prenesejo, lahko napisali novo "pesem" o moji kratki pameti).
O medbesedilnosti: Morda za nas amaterske pesnike preveč strokovni članek, da bi ga lahko prebavili. Sicer pa je jasno, da marsikdo med nami zapade v to kategorijo, vsaj včasih in v določenem delu besedila, ki ga objavi (ne le pri RM-ju). Ideje pa tako ali tako člani kot po tekočem traku nehote dajemo drug drugemu, kar po moje ni nič slabega, le da izvirnost lahko trpi. Tudi sama dobim idejo, ko berem/gledam medije, tudi ob tujih pesmih ali medsebojnih debatah. Marsikdaj pa se mi zdi, da neka (redka moja ;) pesem nastane kot "govorjenje o govorjenju", pa naj bo uporabljeno še tako izvirno izrazoslovje in 'gre v ušesa', in če poznaš ozadje nastanka, se ne zdi več povsem avtorska. Tudi marsikatera "titlica" se mi zdi kar nekaj skupaj zmetanega. Za nekoga pa je tudi lahko vrhunska umetnost (kaj vse dandanes videvamo kot "umetnine", "instalacije", ...). Prizadeto sem se počutila, ko je nekdo citat mojega besedila po svoje spremenil in mu s tem spremenil pomen, da se je lahko delal norca iz napisanega.
O programu za ugotavljanje plagiatorstva: to bi pa bilo nujno potrebno orodje za naše uredništvo, glede na to, da jih je nekdo lahko več let vlekel za nos (preveč zaupanja ljudem). Sploh pa bi ga rabili pred knjižno izdajo.
Sama ne iščem namenoma inspiracije v tujih delih. Če me kakšna tema res pritegne, pa to skušam izraziti na svoj način (ki je v mojih očeh sicer boljši kot je bil pri drugem avtorju). Zanimivo je, kako se ob kakšnem dogodku (kot je bila zadnja katastrofa na Japonskem), vsuje cel plaz pesmi na isto temo, ena boljša od druge ...
LP, modricvet
Zelo zanimivo Ana Jasmina, tako za nas kot tudi za uredništvo. Modri Cvet, čestitam za razkritje. Jaz sem načel že nekaj tem o tem, vendar sem potegnil ta kratko. Tudi o tistih pesniških natečajih, ki so objavljeni in uredniki služijo na račun nas. Takoj sem bil napaden kot tepec, ki nič ne ve in je proti pesniškem druženju, navedel sem tudi izkušnje iz slikarstva, ki so podobne. Nekdo nekaj dela in potem mu dajo za kakšen pir, kot uličarju. O avtorskem delu in honorarjih ni sledu. V primeru natečaja v Sarajevu pa še tega ni bilo in so brezobrazno žicali denar, potem, ko so nabrali izdelke in smo knjigo morali odkupiti. čeprav so bila notri naša intelektualna dela. Zgradim hišo s svojim delom, materialom, na svojem zemljišču in potem jo odkupim od sebe. Ni to malce bolno. V življenju obstajajo neka pravila, ki morajo upoštevati vse udeležence. Moji časi žura in delo za en pir so minili. To se reče izkoriščanje in poseganje v meje dostojanstva. Ali se kdo tega zaveda je pa stvar posameznika.
P. S. Potem pa pišemo pesmice o tajkunih, kakšni packi so. Naj se vsak najprej sam pogleda v ogledalo.
Lp. DUSANN
P. S. Potem pa pišemo pesmice o tajkunih, kakšni packi so. Naj se vsak najprej sam pogleda v ogledalo.
Lp. DUSANN
Pozdravljeni, Ana in modricvet!
Podobno kot pri barvah: imaš tri osnovne barve in lahko narediš (še v tem tisočletju) nekaj čisto svojega.
Res je. Pogosto kdo reče, da je bolje, če kot avtor ne bereš dosti, saj sicer že napisano lahko preveč vpliva nate. Težko je reči - za nekatere to najbrž drži, za druge pa ne. Vsi ne pišejo že od malega (še preden bi bili prebrali tisto tono knjig), nekateri so hkrati prevajalci/literarni teoretiki/idr. (in že po službeni dolžnosti veliko in zelo intenzivno berejo), tretji pač na sploh radi berejo.
Fino si to rekla - počakaš, da te začetna očaranost mine in se vtis preobrazi v nekaj novega. Mogoče na kakšnega avtorja, ki ima zelo svojstven in izoblikovan stil, drugi avtorji niti ne vplivajo dosti, na nekoga, ki se še odkriva, pa najbrž toliko bolj.
Zanimivo, pri sebi sem opazila, da se na portalu oglašam predvsem spomladi :-)
Pa to ne pomeni, da ne pišem, ampak medtem očitno tudi moja besedila spijo zimsko spanje.
Ne vem, če sem sposobna razpravljati o temi
Evo, super, da si to tako oblikovala - in odvzela veter eni precej tabuizirani temi, češ 'naj se ne javlja k besedi, kdor ni strokovnjak'. Mogoče to drži pri kakšni konkretni vedi ali astrofiziki, ampak v življenju še nisem srečala univ. dipl. pesnika, ki bi edini 'smel' razpravljati o poeziji. :-))
Prepričana sem, da lahko vsak (samo)kritičen človek razpravlja in pove svoje mnenje čisto o vsem, kar ga nagovori. Seveda pomaga, če je na področju, o katerem govori, vsaj malo izobražen, ali če je dovolj radoveden in odprt, da se je pripravljen iz razprave kaj naučiti :-) In, no, seveda, če je njegovo mnenje ustrezno in smiselno argumentirano.
Mislim, da se v vsem tem lahko najdeš tudi ti in sem vesela, da si se oglasila.
Imaš prav, mogoče je tista seminarska res malo zapleteno napisana. Iskala sem sicer kakšno preprostejše besedilo, ki bi povzelo bistvo, ampak mi je bilo pri seminarski všeč prav to, da navaja tudi primere in razlaga ključne pojme, bralec pa seveda lahko preskoči, kar ga ne zanima in vzame zase samo tisto, kar ga nagovori.
Ja, zanimivo pri aktualnih temah - pri sebi recimo opažam, da se nanje odzivam precej z zamikom. Občudujem avtorje, ki lahko zelo hitro napišejo zelo dobro pesem.
Lp,
Ana J.
Podobno kot pri barvah: imaš tri osnovne barve in lahko narediš (še v tem tisočletju) nekaj čisto svojega.
Res je. Pogosto kdo reče, da je bolje, če kot avtor ne bereš dosti, saj sicer že napisano lahko preveč vpliva nate. Težko je reči - za nekatere to najbrž drži, za druge pa ne. Vsi ne pišejo že od malega (še preden bi bili prebrali tisto tono knjig), nekateri so hkrati prevajalci/literarni teoretiki/idr. (in že po službeni dolžnosti veliko in zelo intenzivno berejo), tretji pač na sploh radi berejo.
Fino si to rekla - počakaš, da te začetna očaranost mine in se vtis preobrazi v nekaj novega. Mogoče na kakšnega avtorja, ki ima zelo svojstven in izoblikovan stil, drugi avtorji niti ne vplivajo dosti, na nekoga, ki se še odkriva, pa najbrž toliko bolj.
Zanimivo, pri sebi sem opazila, da se na portalu oglašam predvsem spomladi :-)
Pa to ne pomeni, da ne pišem, ampak medtem očitno tudi moja besedila spijo zimsko spanje.
Ne vem, če sem sposobna razpravljati o temi
Evo, super, da si to tako oblikovala - in odvzela veter eni precej tabuizirani temi, češ 'naj se ne javlja k besedi, kdor ni strokovnjak'. Mogoče to drži pri kakšni konkretni vedi ali astrofiziki, ampak v življenju še nisem srečala univ. dipl. pesnika, ki bi edini 'smel' razpravljati o poeziji. :-))
Prepričana sem, da lahko vsak (samo)kritičen človek razpravlja in pove svoje mnenje čisto o vsem, kar ga nagovori. Seveda pomaga, če je na področju, o katerem govori, vsaj malo izobražen, ali če je dovolj radoveden in odprt, da se je pripravljen iz razprave kaj naučiti :-) In, no, seveda, če je njegovo mnenje ustrezno in smiselno argumentirano.
Mislim, da se v vsem tem lahko najdeš tudi ti in sem vesela, da si se oglasila.
Imaš prav, mogoče je tista seminarska res malo zapleteno napisana. Iskala sem sicer kakšno preprostejše besedilo, ki bi povzelo bistvo, ampak mi je bilo pri seminarski všeč prav to, da navaja tudi primere in razlaga ključne pojme, bralec pa seveda lahko preskoči, kar ga ne zanima in vzame zase samo tisto, kar ga nagovori.
Ja, zanimivo pri aktualnih temah - pri sebi recimo opažam, da se nanje odzivam precej z zamikom. Občudujem avtorje, ki lahko zelo hitro napišejo zelo dobro pesem.
Lp,
Ana J.
Naj še enkrat citiram meni priljubljenega misleca Paula Diraca :
"In science one tries to tell people, in such a way as to be understood by everyone, something that no one ever knew before. But in poetry, it's the exact opposite."
lp, gnu
"In science one tries to tell people, in such a way as to be understood by everyone, something that no one ever knew before. But in poetry, it's the exact opposite."
lp, gnu
TO, gnu!
Poezija je torej - na svoj (originalen) način povedati nekaj, kar že vsi vemo.
LP; L
Poezija je torej - na svoj (originalen) način povedati nekaj, kar že vsi vemo.
LP; L
@L: Samo da nekateri povedo to na tak način, da povprečni bralec sploh ne ve, o čem avtor govori, kaj je poanta njegovih besed. Je tovrstna originalnost končni trend v umetnosti?
LP, mcv
LP, mcv
V življenju obstajajo neka pravila, ki morajo upoštevati vse udeležence
Uh, to je spet obsežno področje, mogoče primerno kar za samostojno temo :) ... se pa strinjam s tabo, še posebej na področju leposlovja in umetnosti zelo hitro pride do pod-cenjevanja in prisvajanja idej, del, avtorstva in še marsičesa.
Ne samo pri avtorjih izvirnikov, tudi pri 'poustvarjalcih' in prevajalcih - sploh pri poeziji, kjer honorarjev običajno niti ni, ali so pod vsako razpravo nizki, ali pa ti prej brada trikrat zrase okoli mize, preden dobiš izplačane ... ne rečejo zastonj, da je to trd kruh.
Gotovo si nas dosti želi, da bi bili vsi obravnavani enako, ampak ... no, saj sam veš, da so to bolj pobožne sanje ;-) Marsikaj je odvisno od trenutnih vrednot družbe. Umetnost ni bila vedno tako nizko na lestvici kot danes, a upam, da se bo to sčasoma spet obrnilo. Mogoče s spodbujanjem senzibilnosti za to vprašanje in osveščanjem o njenem pomenu.
Lp, Ana
Uh, to je spet obsežno področje, mogoče primerno kar za samostojno temo :) ... se pa strinjam s tabo, še posebej na področju leposlovja in umetnosti zelo hitro pride do pod-cenjevanja in prisvajanja idej, del, avtorstva in še marsičesa.
Ne samo pri avtorjih izvirnikov, tudi pri 'poustvarjalcih' in prevajalcih - sploh pri poeziji, kjer honorarjev običajno niti ni, ali so pod vsako razpravo nizki, ali pa ti prej brada trikrat zrase okoli mize, preden dobiš izplačane ... ne rečejo zastonj, da je to trd kruh.
Gotovo si nas dosti želi, da bi bili vsi obravnavani enako, ampak ... no, saj sam veš, da so to bolj pobožne sanje ;-) Marsikaj je odvisno od trenutnih vrednot družbe. Umetnost ni bila vedno tako nizko na lestvici kot danes, a upam, da se bo to sčasoma spet obrnilo. Mogoče s spodbujanjem senzibilnosti za to vprašanje in osveščanjem o njenem pomenu.
Lp, Ana
Mislim, da se tu ne govori o denarju, ampak o avtorskih pravicah kot moralni kategoriji. Če smo avtorji (še) amaterji, zaenkrat pišemo zaradi veselja, kot hobi. Neuveljavljeni začetniki smo veseli, če se nekje pojavi naše ime kot ime avtorja in to je dovolj. Problem bi nastal, če bi nekdo od uveljavljenih kradel ideje od neuveljavljenih avtorjev in s tem služil. Ali pa če se nekdo vzpne s pomočjo kraj, a mislim, da je to brez njegove lastne sposobnosti in zvitosti zelo težko. Sem naivna? Vem, da se v glasbi veliko plagiira ampak tam je tudi veliko denarja! V poeziji je denar samo pri zelo znanih pesnikih, tisti pa si ne morejo privoščiti škandalov s plagiati.
Kolikor mi je znano, pa avtorji dobijo Zbornik pesem.si zastonj. Pravzaprav zelo dvomim, da ljudje ta zbornik na veliko kupujejo in ima uredništvo od tega kak dobiček.
LP, mcv
Kolikor mi je znano, pa avtorji dobijo Zbornik pesem.si zastonj. Pravzaprav zelo dvomim, da ljudje ta zbornik na veliko kupujejo in ima uredništvo od tega kak dobiček.
LP, mcv
Se strinjam s teboj Ana Jasmina. Mi pa hrepenimo po objavi in mnogi to izkoriščajo. Da ne bo narobe razumljeno, kar sem že prej enkrat napisal. Pesem . si ima trampo. Mi pišemo, oni nam delajo lektorske usluge in nas podučujejo. Ok.[***]
Portal dela na tem, da bo bolj varen in upam, da bo to kmalu.
Lp, DUSANN
Portal dela na tem, da bo bolj varen in upam, da bo to kmalu.
Lp, DUSANN
Uredništvo dela prostovoljno. Ne le to. Ustanovitelja portala nemalokrat prispevata lastna sredstva, da lahko portal obstaja.
Tudi uredniki pogosto objavljamo in tudi od nas nihče za to ne dobi avtorskega honorarja.
Dejstva, da je umetnost premalo cenjena mi žal ne moremo spremeniti.
Vendar to ni tema te debate. Vesel bi bil, če bi se debata vrnila nazaj k problemu, ki ga je tako dobro zastavila Ana Jasmina.
Tudi uredniki pogosto objavljamo in tudi od nas nihče za to ne dobi avtorskega honorarja.
Dejstva, da je umetnost premalo cenjena mi žal ne moremo spremeniti.
Vendar to ni tema te debate. Vesel bi bil, če bi se debata vrnila nazaj k problemu, ki ga je tako dobro zastavila Ana Jasmina.
Problem bi nastal, če bi nekdo od uveljavljenih kradel ideje od neuveljavljenih avtorjev in s tem služil.
V prvi vrsti res ne govorimo o denarju, ampak kljub različnim izhodiščem in ozadjem (eni se z umetnostjo ukvarjajo iz hobija, drugi so jo izbrali kot vir preživetja - in na tem forumu smo obeh vrst ;-)) gre tu za osnovni princip - avtorstvo se mora spoštovati ne glede na to, ali se s stvaritvijo kaj zasluži ali ne.
Saj se ve, da v leposlovju ni bajnih vsot in večinoma je res dovolj že navedba avtorstva. Problem je, kadar še te ni in tudi to se dogaja.
Dodajam še - je pa res, da kjer so v ozadju sredstva in se na račun avtorjev služi, je to z moralnega vidika še bistveno bolj sporno (pa ne samo z moralnega), medtem ko je v primeru društev in organizacij, ki delujejo predvsem na prostovoljni bazi, stvar bistveno drugačna. Tam je pač jasno, da je osnovno gonilo entuziaziem in tako je to pač treba vzeti ali si poiskati kaj drugega ;-))
Ampak zdaj smo malo zatavali z izhodiščne teme ... ;-)
Da nas malo pripeljem nazaj, pripenjam pesem, ki se meni recimo zdi kot zelo uspel primer intertekstualnosti v poeziji (mislim, da Aleksandra ne bo imela nič proti).
V prvi vrsti res ne govorimo o denarju, ampak kljub različnim izhodiščem in ozadjem (eni se z umetnostjo ukvarjajo iz hobija, drugi so jo izbrali kot vir preživetja - in na tem forumu smo obeh vrst ;-)) gre tu za osnovni princip - avtorstvo se mora spoštovati ne glede na to, ali se s stvaritvijo kaj zasluži ali ne.
Saj se ve, da v leposlovju ni bajnih vsot in večinoma je res dovolj že navedba avtorstva. Problem je, kadar še te ni in tudi to se dogaja.
Dodajam še - je pa res, da kjer so v ozadju sredstva in se na račun avtorjev služi, je to z moralnega vidika še bistveno bolj sporno (pa ne samo z moralnega), medtem ko je v primeru društev in organizacij, ki delujejo predvsem na prostovoljni bazi, stvar bistveno drugačna. Tam je pač jasno, da je osnovno gonilo entuziaziem in tako je to pač treba vzeti ali si poiskati kaj drugega ;-))
Ampak zdaj smo malo zatavali z izhodiščne teme ... ;-)
Da nas malo pripeljem nazaj, pripenjam pesem, ki se meni recimo zdi kot zelo uspel primer intertekstualnosti v poeziji (mislim, da Aleksandra ne bo imela nič proti).
Jaz pa sem samo vesel, če je komu moja pesem všeč. Če bi me kdo posnemal ali pa celo prepisoval, mi celo nekako godi :)
Res pa je, da če bi kdo z mojim delom služil ali se kako drugače okoriščal, pa ne bi bil tako vesel - ker bi si mislil, zakaj on in ne jaz :)
Drugo je, če si profi - oni si itak stalno kradejo, posebej v popularnih vodah. Boljše je bit torej amater...
"Immature poets imitate; mature poets steal."
T. S. Eliot
lp, gnu
Res pa je, da če bi kdo z mojim delom služil ali se kako drugače okoriščal, pa ne bi bil tako vesel - ker bi si mislil, zakaj on in ne jaz :)
Drugo je, če si profi - oni si itak stalno kradejo, posebej v popularnih vodah. Boljše je bit torej amater...
"Immature poets imitate; mature poets steal."
T. S. Eliot
lp, gnu
Spomnim se, da sem nekoč nekaj novega prebral, neko originalno pesem in sem bil zelo jezen! Pa ne na avtorja, temveč nase, ker se tega nisem domislil sam! :)
Kdor hoče postati izviren ustvarjalec, razume "poezijo kot ploden medsebojni dialog pesnikov, pesem pa kot spopad pesnika z dediščino pesniške tradicije, v katerem si šele mora izbojevati svoj prostor na zemljevidu priznanih pesniških avtoritet" (Harold Bloom, Tesnoba vplivanja).
Lp, legy
Kdor hoče postati izviren ustvarjalec, razume "poezijo kot ploden medsebojni dialog pesnikov, pesem pa kot spopad pesnika z dediščino pesniške tradicije, v katerem si šele mora izbojevati svoj prostor na zemljevidu priznanih pesniških avtoritet" (Harold Bloom, Tesnoba vplivanja).
Lp, legy
Sploh me vedno fascinira, na kakšne načine vse pride do tega osvobajanja od že obstoječega - se mi je že zgodilo, da sem kakšen verz, ki mi je bil izjemno všeč, sprva kot motto vpletla v svojo pesem, ampak sem ga pozneje tako predelala in spremenila, da sploh ni ostalo nič od izvirnika, pač pa nekaj čisto novega. In sem bila celo prav zadovoljna z rezultatom :)
Na vsakega ustvarjalca vpliva vse kar doživi in ga obdaja in prebere od drugih avtorjev. To so normalne stvari. Pišete sonete, na vas je vplival Petrarka, Shakesperare, Jesenjin, Balantič, Jesih. Kdor to ne prizna je tepec in diletant. Vplivajo tudi, če jih ni nikoli prebral. Če si dodal sonetu kakšno osebno noto v stilu, vsebini je to velik uspeh. Dlakocepstvo za vsako besedo je foliranje. Ljudje poberemo besede od vsepovsod, včasih tudi nekatere metafore, ne da bi se jih zavedali, ali pa jih vnesemo z določenim namenom. Kot v slikarstvu recimo deformiramo Mona Lizo, da pridemo do novega rezultata. To ni nikakršen plagiat. Narediti nekaj čisto novega je nemogoče, to ni storil še noben umetnik na svetu, vse je že bilo nekoč. Šostakovič velikan glasbe 2o. stoletja je mešanica Wagnerja, Mahlerja, Richarda Straussa in ljudske folk glasbe. Vse to je združil s tehničnimi prijemi in z osebno noto. Ker pa je umetniško tako močan in prepričljiv je velik kot umetnik, kot človek pa je bil pezdetek. Smetana je iz ljudske pesmi Čuk se je oženil naredil Vltavo. Izidor je ovčice pasel je v eni od Mozartovih skladb. Potem so vsi plagiatorji. Ne niso iz aksioma, ki sem ga prej dodal. Plagiator je tisti ki krade avtentična dela, ali jih kopira in se podpisuje, da je to on naredil. To je lopov. Po pikolovskem mišljenju nekaterih ne bi nastala nobena nova pesem in bi v vsaki pesmi, ki je tu našli plagiat. Polno je Jesenjinov, Tihonovov, Šalamunov, Grafenauerjev i. t. d. Če človek gleda radikalno in ne vidi osebne note v pesmi. Pri nas imamo v prozi okoli tristo Ch.Bukowskih. Romantikov je na portalu malo morje. Če tako gledamo ne pridemo nikamor. Bolje, da nehamo pisati.
ura je dve ponoči. e, fantje moji dragi, lepo pozdravljam Teo.
Včasih me kar malo stisne, ko se je pri nas razmahnila beseda izvirna pesniška zbirka. Izredno lepo se sliši. Ali pa je to res? Človek, ki je prebral dosti stvaritev, mu bo težko šla ta beseda iz ust, kajti vsekakor je pretirana in se dotika kiča. Kot je že Gnu dodal, večina tem je večnih in človek deluje po določenih principih, ki se ne spreminjajo. To so izledki psihologije in psihiatrije, ki vsekakor držijo, saj se kažejo v praksi kot pravilne ugotovitve. To je lahko radost, po drugi strani pa tudi hendikep. Izjema so bile skrajne ideologije, ki so ustvarjale takoimenovanega "novega človeka", katere smer recimo futurizem se je zelo razmahnila in še danes vpliva na umetniške tokove in stvaritve. Te so zagovarjale tezo, da se človek spreminja v ustroju in s tem tudi v ravnanju. Človek se spreminja bore malo, morda je sedaj malce bolj ekološko osveščen in še bolj odtujen, deluje pa po istih principih. Zajame nafto pri Arabcih in jim nudi za to instant demokracijo. V tem ni nič izvirnega. To se pravi ujeti smo na nek način. Umetnik lahko pove večne teme, življenske resnice na malce drugačen način. Mislim, da nismo bili še nikoli tako nadzorovani, saj nam recimo facebook pove skoraj vse o nas, kdaj smo šli na wc in kdo se je povzpel na sosedovo Ančko. Ponavadi se izdamo že sami. S "premetavanjem besed" pa lahko pridemo do nekih "novih" umetniških svetov, kar nam je dala lingvistična filozofija. Da pa smo toliko izvirni je vsekakor laž. Zelo smo omejeni in odvisni od tistega kar so nam odkrili ljudje pred nami, kar sem zapisal že v prejšnjem postu. In ko to dojamemo smo na dobri poti k fragmentom izvirnosti in tudi manj možnosti je, da ustvarjamo plagiate in z branjem in dojemanjem drugih avtorjev lahko širimo tako besedni zaklad, kot ljubezen do literature in njeno razumevanje. Lp. DUSANN
"Ne bi se v nič deval." Vsak je kot Človek izvirnik, čeprav bolj ali manj vsem podoben. Kaj pa ustvarjalci opisujemo? Ne glede kateri umetniški medij rabimo pričamo o svojih videnjih. Razlike so v spretnostih opisovanj, sukanju čopičev ali udarjanju dlet. Nič novega, toda prebrati kaj dobro opisano je vedno užitek. Prepričan sem, da pišemo le eno zgodbo, z mnogimi fragmenti. Prepričan sem tudi, da mi nekoč tega ne bo treba več početi, dotlej pa se trudim izreči čudenje na kar se da lasten način. Tudi na tem portalu mnogim to dobro uspeva.
Ja, Svit, se popolnoma strinjam s tabo.
...če dodam še ...Vsak izhaja iz svojih življenskih izkušenj in če teh nima mora biti načitan, da se mu nekaj "prebliskne".Spet sta dve alternativni formi ...institucijska in naravna- intuicijska.
Zelo malo sem bral aforizme znanih aformistov (zato se mogoče kateri od mojih sovliva z že povedanim), mečem jih prosto iz sebe z dotikom dogajanja...in iz svoje bogate življenske filozofije, ter opazovanja drugih okoli sebe ...moraš biti res domišljav, če misliš da je tvoje znanje, ego samo tvoja stvaritev v obeh omenjenih pojmih...
Verjamem da ljudje, ki veliko berejo to počnejo predvsem, ker se bojijo življenja, se pravi izivov, ki jih ta lahko sproža, oziroma, če si moralen in sistemsko discipliniran.Taki ljudje se najdejo v branju drugih.
Sam sem rad bral le, ko se mi je življenje ustavilo, kar se ti zgodi, če ti je dogajanje omejeno...se pravi v bolezni, zaporu (duševnem), vojski ..to so večina boječi, razočarani ljudje, pa me ne prepričevati nasprotno, ker če resnično živiš, lahko sam pišeš knjige in te berejo drugi...
Zato so največji ... najbolj oddaljeni, ...samotarski, čudaki ...geniji.
Morda je tudi starost čas branja, kot nadomestilo ...sem tudi sedaj sam primer, ko pišem, berem, za kar prej nisem " imel časa".
Seveda, če želiš med zvezde, pa moraš znanje kopičiti tudi od drugih zvezd in se redno nadgrajevati, da ostajaš med njmi. Sam teh želja ne vsebujem, zato se z znanjem drugih ne dopolnjujem...
Ljudje, ki rabijo ogromno prijateljev, družbe, zabave so podobnega pomankanja, kot bralci knjig.Moja mati je bila nora na ljubezenske romane (nesrečna v ljubezni), kolega na kriminalke (kriminalci jih ne berejo) ...
Sigurno si načitan večji plagiator, kot intuicijski... tisti, ki ne vsebuje oboje in dobesedno kopira stvaritve drugih je pa vreden pomilovanja malih lačnih tatov.
Moj skromni pogled na ta nori svet.
lp
ac
...če dodam še ...Vsak izhaja iz svojih življenskih izkušenj in če teh nima mora biti načitan, da se mu nekaj "prebliskne".Spet sta dve alternativni formi ...institucijska in naravna- intuicijska.
Zelo malo sem bral aforizme znanih aformistov (zato se mogoče kateri od mojih sovliva z že povedanim), mečem jih prosto iz sebe z dotikom dogajanja...in iz svoje bogate življenske filozofije, ter opazovanja drugih okoli sebe ...moraš biti res domišljav, če misliš da je tvoje znanje, ego samo tvoja stvaritev v obeh omenjenih pojmih...
Verjamem da ljudje, ki veliko berejo to počnejo predvsem, ker se bojijo življenja, se pravi izivov, ki jih ta lahko sproža, oziroma, če si moralen in sistemsko discipliniran.Taki ljudje se najdejo v branju drugih.
Sam sem rad bral le, ko se mi je življenje ustavilo, kar se ti zgodi, če ti je dogajanje omejeno...se pravi v bolezni, zaporu (duševnem), vojski ..to so večina boječi, razočarani ljudje, pa me ne prepričevati nasprotno, ker če resnično živiš, lahko sam pišeš knjige in te berejo drugi...
Zato so največji ... najbolj oddaljeni, ...samotarski, čudaki ...geniji.
Morda je tudi starost čas branja, kot nadomestilo ...sem tudi sedaj sam primer, ko pišem, berem, za kar prej nisem " imel časa".
Seveda, če želiš med zvezde, pa moraš znanje kopičiti tudi od drugih zvezd in se redno nadgrajevati, da ostajaš med njmi. Sam teh želja ne vsebujem, zato se z znanjem drugih ne dopolnjujem...
Ljudje, ki rabijo ogromno prijateljev, družbe, zabave so podobnega pomankanja, kot bralci knjig.Moja mati je bila nora na ljubezenske romane (nesrečna v ljubezni), kolega na kriminalke (kriminalci jih ne berejo) ...
Sigurno si načitan večji plagiator, kot intuicijski... tisti, ki ne vsebuje oboje in dobesedno kopira stvaritve drugih je pa vreden pomilovanja malih lačnih tatov.
Moj skromni pogled na ta nori svet.
lp
ac
Komentiranje je zaprto!